Bližajoča dogodka Sekcije kiparjev in umetnikov, ki delujejo v javnem interesu

19. 9. 2017

Sekcija kiparjev in umetnikov, ki delujejo v javnem prostoru je pričela s projektom Umetnost v javnem prostoru, ki odpira polemike in postavlja številna vprašanja o javnem prostoru – komu pripada, kdo ima interes ter tudi dostop do vsebinskega oblikovanja le tega v sodobnem slovenskem prostoru. Gre za obširen projekt, ki bo vključeval 5 dogodkov na javnih površinah, razstavo Umetnost v javnem prostoru v Galeriji ZDSLU in 3 pogovore o aktualnih temah, ki se bodo zgodili (16., 23. in 30.11., v galeriji ZDSLU). Na pogovorih bodo obravnavane teme pomena in razumevanja javnega prostora, pomena likovne umetnosti v njem, predloga zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o uresničevanju javnega interesa v kulturi, potrebe po sodelovanju strok pri oblikovanju javnega prostora, pomena kuratorjev pri izbiri umetnikov na namenskih natečajih in podobno. Dodatno pa projekt zajema tudi mapiranje, ki ima namen zbiranja ter prikaza podatkov in informacij o postavitvah umetniških del v javnem prostoru Slovenije. 

Marko Kovačič: Jesensko hrupanje

20. 9. 2017 ob 19.00, Trg francoske revolucije, Ljubljana

V performativnem  nastopu se Marko Kovačič ukvarja z reciklažo, ki jo je problematiziral že v nekaterih preteklih projektih (Civilizacija Plastosov, Izgubljeni horizont, Ljubeči pogled-muzej, Javka pri Rdeči zvezdi). V svojem delu bo iz kosovnega materiala zgradil asemblaž – svetlobno-zvočni objekt, ki ga bo razporedil v ambientalno celoto. Same konstrukcije recikliranega materiala bodo uporabljene kot nosilci zvočnih sestavljank, nekakšen stroj za proizvajanje hrupa. Hrupa se fizikalno ne da opredeliti, saj je v bistvu psihološki pojem; nimamo niti natančnega merila za njegovo nadležnost. Skoraj nihče ga ne mara in je bolj ali manj nezaželen zvok. Marko Kovačič bo po uvodnem nagovoru gledalce popeljal v svet frekvenc in zvočnih pojavov ter v nadaljevanju z njimi vzpostavil naravno zabavno stanje.

Marko Batista, Srdjan Deba, Boštjan Čadež: Lokus:303


23. 9. (30. 9. 2017)* od 20.00–22.22, Šance, Ljubljanski grad

Intermedijski projekt z naslovom Lokus:303, izhaja iz instalacije Elektronska cerkev, Marka Batiste in Srdjana Debe (produkcija Aksioma 2014, kooprodukcija Forum Ljubljana) iz leta 2014. Gre za elektroakustično svetlobno skulpturo, ki intervenira v srednjeveško arhitekturo prostora. Teoretično izkušnjo črpa iz tradicije lumino-kinetičnih raziskovanj op arta in minimalizma, kjer eksperimentalno poseganje v senzorično izkušnjo aktivira abstraktni način percepcije pogleda. Spogleduje se z idejami o nematerialnem, saj svetlobni objekt zabriše mejo med fizično okupacijo prostora z določenim predmetom in njegovo zmožnostjo, da je prostor za proizvodnjo že sam sugestivno in atmosfersko okolje. Na ta način se približa odnos svetlobe in zvoka kot materiala, ki se lahko v nizu eksperimentalnih procesov oblikuje tako, da svetloba, volumen in obseg zvočnega valovanja predstavljajo premik od odnosov znotraj skulpture k razmerju med gledalcem in konceptualizacijo fizikalnih arhitektur akustike in svetlobe.

 

Ob slovesu Štefana Planinca

08. 9. 2017

Akademski slikar, magister umetnosti in profesor Štefan Planinc se je rodil na današnji dan,  8. septembra 1925 v Ljubljani in je s svojim odhodom, le za nekaj dni zgrešil 92. rojstni dan.  Tako se danes tukaj, v imenu vseh članov Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov,  poslavljam od velikega ustvarjalca, slikarja in ilustratorja, ki je kot umetnik in tudi kot pedagog, delal velike premike na področju slovenske likovne umetnosti in ki za seboj pušča globoko neizbrisno sled.

Leta 1948 je ob delu in šolanju na gimnaziji v Ljubljani obiskoval slikarsko šolo, ki jo je vodil Marij Pregelj. Zatem se je vpisal na Akademijo upodabljajočih umetnosti v Ljubljani in diplomiral pri prof. G. A. Kosu leta 1954. Študij je končal na slikarski specialki na isti ustanovi pri prof. Mariju Preglju. Izpopolnjeval se je tudi v tujini in sicer med drugim leta 1961 v Parizu v Lothovi šoli. Od leta 1974 do  1985 je poučeval na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, na koncu, kot redni profesor.

Štefan Planinc je bil eden največjih slovenskih slikarjev fantastične in nadrealistične figuralike, prav tako pa je bil tudi eden največjih slovenskih knjižnih ilustratorjev. Bil je član skupine BE-54 in Grupe 69. Leta 1965 je dobil nagrado Prešernovega sklada za slikarstvo. Večkrat je bil nagrajen za mladinsko ilustracijo, saj je dobil tri Levstikove nagrade v letih 1958, 1959, 1963, leta 1970 je dobil Župančičevo nagrado  in leta 1984 je dobil najvišje priznanje za likovno umetnost, Jakopičevo nagrado, Leta 2008 je prejel Nagrado Hinka Smrekarja za življenjsko delo. Na predlog regionalnega Društva likovnih umetnikov Ljubljana, je leta 2015 dobil za svojo bogato ustvarjalno pot tudi državno odlikovanje »Srebrni red za zasluge«.  Med pomembnimi tujimi nagradami bi omenil zlato medaljo na XIX. Bienalu del Fiorino v Firencah.

Morda je zanimivo, da je imel kot član Društva slovenskih likovnih umetnikov svojo prvo samostojno  razstavo leta 1960, ko se je ljubljanski publiki predstavil, ravno v Jakopičevem paviljonu, ki je bil takratna društvena galerija in ki so ga na žalost, kljub ogorčenju in hudim protestom likovnikov takratnega časa, zaradi gradnje železniške proge, leta 1962 porušili.

Aleš Sedmak se spominja svojega profesorja Štefana Planinca: »V 70. letih sem bil njegov študent in v spomin se mi je močno vtisnilo predvsem to, kako absolutno je bil prepričan v svoje delo in da ga pri ustvarjanju niso zmotili niti domači, niti svetovni trendi ter da je je bil, do poskusa kakršnih koli zunanjih vplivov popolnoma neizprosen.«

Planinc se ni nikoli silil v ospredje in ni čutil potrebe po javnih manifestacijah, niti za svoje delo ni potreboval potrditve ali reklame. Pogosto se je zdelo, da je bil s svojim delom popolnoma zadovoljen, nanj celo ponosen, a v realnem svetu, ki ga je obdajal, se je počutil nelagodno in utesnjeno. Kot da bi skozi likovno izražanje umetnik poskušal ubežati okolju in času, si je zato ustvarjal svoj lastni fantastični univerzum. Njegovi likovni cikli in prasvetovi, v katere se je zatekal in jih oblikoval po lastnih sanjskih predlogah ter zamislih, so bili na ven obrnjen umetnikov notranji svet. Vedno so bili polni neke eruptivne, pogosto nam dokaj neznane energije, polni nerealnih bizarnih bitij in form, ki jih je dopolnjevala barva, v vseh njenih odtenkih in ki so bili morda tudi odraz borb in stisk, ki jih vsak umetnik neštetokrat bije pred praznim platnom, ko želi naslikati popolno sliko.

V Zvezi društev slovenskih likovnih umetnikov svojega stanovskega kolega, ki se je od nas poslovil, velikega mojstra, slikarja in ilustratorja, Štefana Planinca ne bomo nikoli pozabili.

Olga Butinar Čeh, prof. umetnostne zgodovine

 

V začetku septembra odprtje pregledne razstave Ludvika Pandurja

24. 7. 2017

Galerija ZDSLU bo od 7. septembra gostila akademskega slikarja Ludvika Pandurja z razstavo z naslovom »Ujet v figuri«. Kustosinja razstave bo Alenka Domjan. Razstava bo na ogled do 29. septembra.

Ludvik Pandur je slikar, ki je ohranil živo vez med preteklim in sedanjim. Njegova dela lahko obravnavamo v presežku tradicije in osebnem iskanju čustvenega podajanja sveta. Živetega in občutenega. Kot diplomant zagrebške akademije in mojstrske delavnice prof. Krste Hegedušića, v kateri je bilo prisotno nasledstvo barvnega realizma in sugestivna sinteza vizualnega in emocionalnega, primitivnega in intelektualno prefinjenega, je spoznal, da ni toliko pomemben motiv sam po sebi, temveč njegov ritem in dinamika v trenutku, ko ga umetnik ujame v svojo psihično presojo. Takšne izkušnje so v njegovo slikarsko prakso vnesle posebno intuitivno analizo, ki se je ugnezdila v medprostor med zunanjo materijo sveta in notranjim pogledom, torej med stvarno podobo in notranjo, čutno zaznavo. V tej zarezi se je ustvarilo presečišče velike tradicije evropskega slikarskega izročila, ki je v Pandurjevem slikarstvu še posebej dotakljivo z Grünewaldovim svetom zgoščene intimnosti in s kasnejšo, slikovito in v barvno tvarino ugreznjeno mistiko španskega slikarstva. Vendar Pandur ni zastal v tišini preteklega. Njegov zven je ponesel na svoje slikarsko popotovanje. Skozi čas in skozi prostore, ki so puščali sledi in odpirali njegovi ustvarjalnosti vse bolj svobodno gesto. Študijska potovanja po Franciji, Angliji in Ameriki in impresije velikih mest, kot so Pariz, London in New York, so mu nudile nove in nove ideale. Srečal se je s presunljivimi figuralnimi deli Francisa Bacona, z barvno gnetljivimi telesi Franka Auerbacha in z akcijskim slikarstvom Jacksona Pollocka, kjer je Pandur našel zadnjo svobodo izražanja. Vse to je skrbno naložil v svoj likovni besednjak in se skozi izkušnje in raziskovalno vnemo potopil v dogajanje slikarske substance. Tako se je njegov opus danes povsem izvil iz temnih in dramatičnih barvnih površin in se prepustil lahkotnemu, površinskemu poplesavanju tonsko svetlih in intenzivnih barvnih zamahov. V barvni igri, kamor naseljuje preplet miselnih in čustvenih sklopov, razvija izrazito lirično krajinsko pripoved in vanjo odslikava poleg mitoloških figur tudi lastno podobo.  (Alenka Domjan)

Kastiljsko polje (Iz cikla Legende), 2004, olje/platno, foto: Gašper Domjan

Ludvik Pandur (1947, Slovenj Gradec)

Avtoportret, 2016, olje/platno, foto: Gašper Domjan

Leta 1949 se je preselila družina iz Raven v Maribor, kjer je Ludvik Pandur obiskoval Prvo gimnazijo. Po maturi, leta 1966, je pričel študij slikarstva na Akademiji za likovno umetnost v Zagrebu. Diplomiral je leta 1970 v razredu prof. Antuna Mezdjića, nato pa se je izpopolnjeval v Mojstrski delavnici pri akademiku prof. Krstu Hegedušiću, ki je bila takrat znana in ustvarjalno aktualna delavnica za podiplomski študij v okviru zagrebške akademije. Leta 1973 je podiplomski študij uspešno zaključil. Istega leta je sodeloval na pomembni skupinski razstavi – na 8. Zagrebškem salonu in bil tudi nagrajen. O njegovem delu je bilo zapisanih nekaj pomembnih kritiških ocen v medijih, kar mu je odprlo nove javne predstavitev na skupinskih razstavah kot so Salon mladih na Reki, pa Mladi slovenski likovni umetniki in Atelje ’77 v Moderni galeriji (skupaj z Ido Brišnik in Marjanom Remcem), ki so pomenila takrat za mlade umetnike v nekdanjem jugoslovanskem prostoru visoko referenčno stopnjo. Leta 1978 je prvič obiskal Španijo, nato pa še v letu 2001, 2002 in 2003, ko se je udeležil slikarske kolonije v Kantabriji in pripravil samostojno razstavo. Španija ga je s svojo naravno lepoto in kulturno dediščino močno prevzela, kar se odraža tudi v njegovem slikarstvu. Leta 1995 je predaval kot gostujoči profesor na Univerzi v Montclairu v ZDA, kjer je imel obsežnejšo razstavo izbranih del iz Beneškega, Mitološkega in Velikonočnega cikla (Montclair State Art Gallery, Montclair, New Jersey). Od leta 1973 je zaposlen na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru, leta 1998 je pridobil naziv rednega profesorja za slikarstvo. Samostojno je razstavljal v Italiji, Španiji, Nemčiji, Avstriji, ZDA, na Slovaškem (skupaj z Zdenkom Huzjanom), na Madžarskem, v BiH, v Srbiji in Sloveniji. Pandurjevo slikarstvo je z enako mero vezano na zunanjo slikovitost kot na psihološko globino. 

 
1 | 2 | 3 | 4 | 5 | 6 | 7 | 8 | 9 | 10 | 11 | 12 | 13 | 14 | 15 | 16 | 17 | 18 | 19 | 20 | 21 | 22 | 23 | 24 | 25 | 26 | 27 | 28 | 29 | 30 | 31 | 32 | 33 | 34 | 35 | 36 | 37 | 38 | 39 | 40 | 41 | 42 | 43

Ostale novice


Organizacija in koordinacija Majskega salona 2014 - Voda

Več>>


Samozaposleni v kulturi in akontacija dohodnine za preteklo leto 2014 (do 31.3.2015)

Več>>


Odprtje razstave Inside-Out Uroša Abrama, Antee Arizanović in Simona Changa

Več>>