Odprtje razstave kiparke Mojce Smerdu in slikarja Aleksija Kobala, lanskih Prešernovih nagrajencev

16. 6. 2017

Odprje razstave iz niza "OKNO K SOSEDU" Aleksija Kobala in Mojce Smerdu, v torek, 20. junija ob 19. uri na Generalnem konzulatu RS v Celovcu. Tokratna razstava dveh vrhunskih slovenskih likovnih umetnikov, kiparke Mojce Smerdu in slikarja Aleksija Kobala, nagrajencev Prešernovega sklada 2016, je za poznavalce in ljubitelje lepih umetnosti zagotovo dogodek prav posebne vrste. Tako Smerdujevo, kot tudi Kobala bi lahko označili kot samosvoja likovna ustvarjalca samotarja, ki na svoji bogati ustvarjalni poti rabita svojski likovni jezik, ne sledita trendom in ostajajta zvesta vsak svojemu izjemno dognanemu metierju in načinu ustvarjanja, ki omogoča učinkovito pripoved in skoraj biografsko izpoved, ob enem pa za sabo puščata globoke sledi v svetu naše likovno vizualne umetnosti.

ALEKSIJ KOBAL

Aleksij Kobal je bil rojen 1962 v Kopru, kjer se je že zgodaj začel spogledovati z umetnostjo. Zato ni bilo presenetljivo, da se je posvetil študiju slikarstva na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost, kjer je leta 1986 diplomiral pri profesorju Janezu Berniku, leta 1993 pa je končal še slikarsko specialko pri profesorici Metki Krašovec. Predstavil se je na številnih samostojnih razstavah (izbor: 2006, Kronosov prašum, Zrcalne slike, Peterokotni stolp, Ljubljanski grad; 2012, Nocturno, Galerija A+A, Benetke; 2016, Topologija zlatoroga, Galerija Kresija, Ljubljana) in sodeloval pri mednarodno pomembnih skupinskih razstavah doma in v tujini (1994, »U3«,  Trienale slovenske umetnosti, Moderna galerija, Ljubljana; 2013, Majski salon ZDSLU, Ljubljana; 2014, 2015, Magija umetnosti, Villa Manin – Italija, Zagreb, Dunaj). Poleg slikarstva se intenzivno posveča tudi oblikovanju. Za likovno udejstvovanje je prejel več priznanj in nagrad,  najpomembnejše so: 1977, Plečnikova nagrada, za grafično oblikovanje na srednji šoli, 1995, Velika nagrada Majskega salona ZDSLU; 2016, Nagrada Prešernovega sklada. Živi in dela v Ljubljani kot svobodni umetnik. 

Dekonstrukcija melanholije, 2017, olje na platnu, 100x120 cm

Magični sanjski slikarski svet Aleksija Kobala bi lahko razdelili na dva dela. V svet, ki sicer sije in se blešči, a ne v topli sončni pozlati, temveč v hladni, ščemeči, kot britev ostri otožni srebrnini prosojnih meglic, ki v celoti polnijo likovno površino, in v podzemeljski svet mrkih težkih in temnih tonov, zapuščenih tehnoloških poslopij ter izmišljenih krajin brez začetka in konca, tako značilnih za njegovo abstraktno slikarstvo, fiktivni svet brez figure.

Območje zajetja, 2013, olje na platnu, 100x100 cm

MOJCA SMERDU

Mojca Smerdu je bila rojena 1951 v Ljubljani. Že od mladih nog dalje je odraščala ob umetnosti znamenitega očeta, prvovrstnega kiparja Frančiška Smerduja, ki je zaznamoval njen svet in je nato med šolanjem le še sledila svojim notranjim vzgibom, nadarjenosti ter primarnemu praznanju in občutku za formo, ki ga je nosila v sebi. Odločitev, da nadaljuje študij kiparstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, je bila pričakovana in 1974 je diplomirala ter nato pri profesorju Dragu Tršarju znanje le še nadgradila na kiparski specialki, ki jo je zaključila leta 1976. Kiparka je ustvarila številne mojstrovine tako malih kot tudi velikih formatov, ki so po galerijah, na domovih zbirateljev in v javnih prostorih ter je od začetkov do danes razstavljala na več kot petdesetih samostojnih in na več kot sto skupinskih razstavah doma in na tujem. Ustvarjalni opus avtorice ima širši pomen in zato ni presenetljivo, da jo že od začetka njenega pojavljanja vabijo v priznane galerije in na razstavišča, vključujejo k selekcioniranim pomembnim izborom (5. jugoslovanski bienale male plastike, Kulturni center Miško Kranjec, 1981; 13. biennale internazionale del bronzetto piccola scultura, Museo Civico Eremitani, Padova, Italija, 1981; 2., 3., 4. in 5. pančevačka izložba jugoslovenske skulpture, Savremena galerija Centra za kulturu Olga Petrov, Pančevo, Srbija,1983, 1985, 1986, 1989; 10. jugoslovanski bienale male plastike, Kulturni center Miško Kranjec, 1991 (prenos v Ljubljano 1992). Za svoje delo je prejela številne nagrade in priznanja doma in po svetu, kjer med najpomembnejše štejemo študentsko Prešernovo nagrado (1976), Župančičevo nagrado mesta Ljubljane (2002) in nagrado Prešernovega sklada (2016).

Potovanje skozi čas, 1994, bron, 18x42x19 cm

Avtorica je močna sodobna kiparska osebnost, ki spada v sam vrh slovenske likovno-vizualne umetnosti in med najpomembnejše slovenske kiparke. Je izjemno tenkočutna, z občutkom za preprosto prvinskost tako materialov kot tudi vsebin in oblik, njene plemenite, polne in dihajoče forme se dotikajo tudi moškega, a so bolj zapisane ženskemu principu, so robatih površin in pripovedujejo njej lastno življenjsko zgodbo, ki izhaja iz nje same, in lahko bi rekli, da so na nek način skoraj avtobiografske. S plodnostjo zaznamovane figure so abstrahirane do skrajnih oblik, a še vedno prepoznavne, s sledmi in z drobnimi odbleski Henryja Moora ali morda celo prazgodovinske Willendorfske Venere.

Pripravila: kustosinja razstave Olga Butinar Čeh

 

Razstava avtorjev: Jure Engelsberger in Veronika Vesel Potočnik, 25. 5. - 23. 6. 2017

15. 5. 2017

Jure Engelsberger & Veronika Vesel Potočnik: Skice za pobeg iz matrice / Prostori

Kmalu odprtje nove razstave perspektivnih avtorjev. V četrtek, 25. maja 2017 ob 19. uri, se bosta v Galeriji ZDSLU predstavila ilustrator Jure Engelsberger in akademska slikarka Veronika Vesel Potočnik. Avtorja bo predstavil kustos razstave Miha Colner in predsednik ZDSLU, Aleš Sedmak.

Skupna razstava Jureta Engelsbergerja in Veronike Vesel Potočnik z naslovom Skice za pobeg iz matrice / Prostori bo predstavila njuna nova oziroma še neobjavljena dela, ki so bila pripravljena posebej za to priložnost. Njune angažirane risbe pričajo o stvarnem in imaginarnem svetu mogočih sedanjosti in prihodnosti ter namigujejo na post-apokaliptične slutnje sveta, ki ga zaznamujejo hibridni stvori, namišljene krajine in neprijazni umetelni prostori.

vabilo

Jure Engelsberger: Skice navodil za življenje

Oba predstavljena avtorja se s izbranimi deli nekoliko odmikata od svojih siceršnjih ustvarjalnih praks. Slikarka Veronika Vesel Potočnik je pripravila site specific risarsko instalacijo z naslovom Prostori, ki prikazuje prenapolnjene arhitekture, imaginarne krajine ter hibridne živali, ki odsevajo njeno siceršnje obravnavanje prostora kot fizične in mentalne kategorije. Ilustrator in oblikovalec Jure Englesberger se na drugi strani v delu z naslovom Skice za pobeg iz matrice posveča tekstovnim in vizualnim zgodbam, ki v stripovski maniri in z zvrhano mero (samo)ironije predstavljajo avtorjev pogled na sodobni svet, tukaj in zdaj. 

slika

Veronika Vesel Potočnik: Vsakdanje stvari - POGOVOR

 

Vabimo vas na odprtje razstave dobitnikov priznanj Riharda Jakopiča: Sanela Jahić in Mito Gegič

10. 4. 2017

Letos začenjamo z novim ciklom razstav v okviru letnega razstavnega programa ZDSLU. Kot prva se bosta v nizu razstav, ki si bodo sledile v prihodnjih letih, predstavila dobitnika priznanj Riharda Jakopiča 2016.

Akademski slikar Mito Gegič, bo razstavil dela iz cikla »Waiting and Wanting and Waiting«( 2015). Kustosinja razstave Olga Butinar Čeh, je v zloženki, ki spremlja razstavo, o avtorjih med drugim zapisala: »Gegič na spletu išče točno določene motive, povezane z lovom in lovsko tematiko, česar danes v likovni umetnosti ne zasledimo pogosto. In zakaj ravno ubijanje divjadi, njihov krut boj, smrtna groza v očeh preganjanih in nepopustljivo nasilje nad premaganimi bitji, ki so brez madeža krivde, saj so lovcu, zgolj po nesreči, prekrižala pot? Vse te podobe so v principu prenesene iz sodobnega sveta in so avtorjeva katarza ter metafora današnjega načina bivanja v dobi prepolni krutosti. Na svet gleda iz globalnega zornega kota, ker ga ni več delčka na tem planetu, ki bi še ostal nezaznamovan in brez sledi, ki jih za seboj pušča sodobna civilizacija, bodisi v družbi ali v naravi. Čuteč umetnik vse tisto, kar je poniknilo v njegovi zavesti in podzavesti, po navadi v obliki različnih ustvarjalnih ciklov in posamezniku lastnih ikonografij izbruhne na plano in se manifestira v sodobnih umetninah, pri Gegiču na njegovih platnih, seveda kot metafora in v prenesenem pomenu. Nelagodje celotnih mojstrsko izvedenih kompozicij z lovsko tematiko,  ni prisotno le skozi inovativno izbiro vsebin, ki posnemajo stvarnost,  skozi mimezis, temveč tudi s posrednim vključevanjem gledalcev, ki jih s tihimi,  šokantnimi likovnimi pripovedmi, po večini ogled Gegičevih slik nikakor ne pušča neprizadete, ker v njih vnaša občuten nemir. Slavoj Žižek v svoji teoriji o Nasilju, ki ga v istoimenski knjigi analizira, poimenuje le-to kot »objektivno nasilje«. Razlikuje simbolično splošno in konceptualno nasilje na eni strani ter sistematično, realno, z ideologijo determinirano nasilje na  drugi strani. V principu se tudi Gegič, že od nekdaj sooča in analizira ta dva principa, s katerima pogosto nevede obdeluje likovne površine, na katerih z razrezom pravzaprav tudi vrši nasilje nad likovno pripovedjo pri projektu »Waiting and Wanting and Waiting«, ki ga delno predstavlja na razstavi in kjer lahko začutimo element iskanja in pričakovanja…«

Gegič: RIP Art, 2014, akril/poslikani selotejp trakovi na platno, 37 x 58 cm

Mito Gegič je bil  rojen v Ljubljani (1982), maturiral na Gimnaziji Ptuj (2002) in na ALUO, smer slikarstvo (mentor prof. Emerik Bernard) diplomiral pri prof. Hermanu Gvardjančiču (2008); preko programa CEEPUS obiskoval ALU v Zagrebu, oddelek za nove medije (2008). izpopolnjuje se na slikarski specialki ALUO (prof. Zmago Lenardič). Od 2005 razstavlja na samostojnih in skupinskih razstavah doma in po svetu, kjer je prejel številne nagrade in priznanja - izbor: 2005 - Nagrada ALUO za posebne umetniške dosežke, slikarstvo; 2010 - Finalist za Henkel Art Award Slovenija 2010 ; 2010 - Finalist Nagrade skupine OHO 2010; 2013 - Velika odkupna nagrada Ex-tempore Ptuj; 2014 - Arte Laguna 13.14 - Artist in gallery prize; 2014 - Finalist Premio Combat Prize - Livorno, ITA. Izbor pomembnih samostojnih razstav: 2010/2011 - Online/Offline, likovna razstava, Tovarna umetnosti, Majšperk / Galerija Media Nox, Maribor, 2013 - Likovni kritiki izbirajo: Mito Gegič, Cankarjev Dom, Ljubljana; 2013 - Očetnjava, Narodni dom v Trstu / Sokolski dom, Škofja Loka, ITA; 2014 - UN-DO, Galerija Ivana Groharja, Škofja Loka; 2015 - Waiting and Wanting and Waiting, Miheličeva Galerija, Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož, Ptuj; 2015 - Encryption, Gaia Gallery, Istanbul, TUR / Exhibit320 Gallery, New Delhi, IND; sodeloval pri številnih (preko 20) skupinskih razstavah. Živi in dela na Ptuju in v Škofji Loki in se ukvarja še z animiranim filmom in scenografijo gledaliških predstav.

Akademska slikarka, intermedijska umetnica Sanela Jahić, se bo predstavila z deli iz projektov »Tempo tempo« (2014) in »Pet rokovanj« (2016). O njeni predstavitvi je Butinarjeva tudi zapisala: »Pri prvem razstavljenem projektu »Tempo tempo« (2015), ki je del tukajšnje razstave, je avtorica izdelala interaktivno multimedijsko inštalacijo, ki je znanstveno zasnovana paradigma in obenem demonstracija eksperimentov. Posneto in arhivsko gradivo, skupaj z zgodovinskimi študijami vključuje v raziskovalne umetnostno družboslovne projekte. Jahićeva skozi preplet zgodovinskega in aktualnega gradiva, statističnih podatkov in osebnih izjav, vizualnega in zvočnega, umetniškega in raziskovalnega pristopa, plasti kompleksno zgodbo o prepletu tehnologije, dela, subjektivitete in kritike kapitalističnih produkcijskih odnosov. Lastnik z uporabo stroja, določa delovni tempo, delavec je primoran reducirati delo na osnovne najnujnejše premike in  elementarne gibe, da se delovni proces čim bolj racionalizira in posledično, da  kapital vse bolj narašča. Njeno deloraziskuje vprašanje učinkov robotizacije in avtomatizacije na delo ter človeka.

Drugi razstavni projekt »Pet rokovanj« je avtoričino logično sledenje in nadaljevanje prejšnjega projekta, tokrat nastopa lastnik – manager kot subjekt, ki je podvržen nevrofiziološkim meritvam. V okviru abstraktnih diagramskih zapisov se Jahićeva ponovno navezuje na zgodovinska odkritja francoskega znanstvenika Étiennea Julesa Mareya, ki je bil vpet v pionirske raziskave kardiologije, fotografije, aviacije in kinematografije koncem 19. stoletja.«

Jahić: Tempo tempo, 2015, foto: Tomaž Lunder

Sanela Jahić je priznana in obetavna mlada umetnica, ki tehnologijo uporablja kot sredstvo za izražanje izrazito večplastnih in družbeno ozaveščenih vsebin.  Rojena je bila 1980 v Kranju. Na ALUO v Ljubljani  je končala študij slikarstva (2008). Kot štipendistka Ministrstva za kulturo Republike Slovenije je končala podiplomski študij mednarodne smeri ''Umetnost v javnem prostoru in nove umetniške strategije'' na Bauhaus Univerzi v Weimarju (2010). Svoja dela je predstavila na razstavah doma in v tujini, nazadnje mdr. na skupinski razstavi Krize in novi začetki: Umetnost v Sloveniji 2005-2015 v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova v Ljubljani, v KC Tobačna 001 s samostojno razstavo Menedžer med nami  leta 2016 in v Mariboru na skupinski razstavi Project.Labour leta 2016. Leta 2011 je bila gostujoča umetnica v rezidenčnem programu projektnega prostora Appendix v Portlandu. Za svoje delo je bila večkrat nagrajena, mdr. je leta 2003 prejela Prešernovo nagrado za študente ALUO Ljubljana, 3. nagrado Art of Engineering v Berlinu leta 2010, nagrado mednarodnega festivala Pixxelpoint 2011 v Novi Gorici, leta 2016 pa je prejela Jakopičevo priznanje. Živi in dela v Škofji Loki.

Olga Butinar Čeh

 
1 | 2 | 3 | 4 | 5 | 6 | 7 | 8 | 9 | 10 | 11 | 12 | 13 | 14 | 15 | 16 | 17 | 18 | 19 | 20 | 21 | 22 | 23 | 24 | 25 | 26 | 27 | 28 | 29 | 30 | 31 | 32 | 33 | 34 | 35 | 36 | 37 | 38 | 39 | 40 | 41 | 42

Ostale novice


Dražba sodobne slovenske likovne umetnosti, 22. novembra 2015, ob 18. uri v Galeriji DLUL

Več>>


Odprtje druge razstave nagrajencev Majskega salona 2015 - ZRAK

Več>>


Sprehod po Ljubljani z Anunciado Fernández de Córdova

Več>>