V začetku septembra odprtje pregledne razstave Ludvika Pandurja

24. 7. 2017

Galerija ZDSLU bo od 7. septembra gostila akademskega slikarja Ludvika Pandurja z razstavo z naslovom »Ujet v figuri«. Kustosinja razstave bo Alenka Domjan. Razstava bo na ogled do 29. septembra.

Ludvik Pandur je slikar, ki je ohranil živo vez med preteklim in sedanjim. Njegova dela lahko obravnavamo v presežku tradicije in osebnem iskanju čustvenega podajanja sveta. Živetega in občutenega. Kot diplomant zagrebške akademije in mojstrske delavnice prof. Krste Hegedušića, v kateri je bilo prisotno nasledstvo barvnega realizma in sugestivna sinteza vizualnega in emocionalnega, primitivnega in intelektualno prefinjenega, je spoznal, da ni toliko pomemben motiv sam po sebi, temveč njegov ritem in dinamika v trenutku, ko ga umetnik ujame v svojo psihično presojo. Takšne izkušnje so v njegovo slikarsko prakso vnesle posebno intuitivno analizo, ki se je ugnezdila v medprostor med zunanjo materijo sveta in notranjim pogledom, torej med stvarno podobo in notranjo, čutno zaznavo. V tej zarezi se je ustvarilo presečišče velike tradicije evropskega slikarskega izročila, ki je v Pandurjevem slikarstvu še posebej dotakljivo z Grünewaldovim svetom zgoščene intimnosti in s kasnejšo, slikovito in v barvno tvarino ugreznjeno mistiko španskega slikarstva. Vendar Pandur ni zastal v tišini preteklega. Njegov zven je ponesel na svoje slikarsko popotovanje. Skozi čas in skozi prostore, ki so puščali sledi in odpirali njegovi ustvarjalnosti vse bolj svobodno gesto. Študijska potovanja po Franciji, Angliji in Ameriki in impresije velikih mest, kot so Pariz, London in New York, so mu nudile nove in nove ideale. Srečal se je s presunljivimi figuralnimi deli Francisa Bacona, z barvno gnetljivimi telesi Franka Auerbacha in z akcijskim slikarstvom Jacksona Pollocka, kjer je Pandur našel zadnjo svobodo izražanja. Vse to je skrbno naložil v svoj likovni besednjak in se skozi izkušnje in raziskovalno vnemo potopil v dogajanje slikarske substance. Tako se je njegov opus danes povsem izvil iz temnih in dramatičnih barvnih površin in se prepustil lahkotnemu, površinskemu poplesavanju tonsko svetlih in intenzivnih barvnih zamahov. V barvni igri, kamor naseljuje preplet miselnih in čustvenih sklopov, razvija izrazito lirično krajinsko pripoved in vanjo odslikava poleg mitoloških figur tudi lastno podobo.  (Alenka Domjan)

Kastiljsko polje (Iz cikla Legende), 2004, olje/platno, foto: Gašper Domjan

Ludvik Pandur (1947, Slovenj Gradec)

Avtoportret, 2016, olje/platno, foto: Gašper Domjan

Leta 1949 se je preselila družina iz Raven v Maribor, kjer je Ludvik Pandur obiskoval Prvo gimnazijo. Po maturi, leta 1966, je pričel študij slikarstva na Akademiji za likovno umetnost v Zagrebu. Diplomiral je leta 1970 v razredu prof. Antuna Mezdjića, nato pa se je izpopolnjeval v Mojstrski delavnici pri akademiku prof. Krstu Hegedušiću, ki je bila takrat znana in ustvarjalno aktualna delavnica za podiplomski študij v okviru zagrebške akademije. Leta 1973 je podiplomski študij uspešno zaključil. Istega leta je sodeloval na pomembni skupinski razstavi – na 8. Zagrebškem salonu in bil tudi nagrajen. O njegovem delu je bilo zapisanih nekaj pomembnih kritiških ocen v medijih, kar mu je odprlo nove javne predstavitev na skupinskih razstavah kot so Salon mladih na Reki, pa Mladi slovenski likovni umetniki in Atelje ’77 v Moderni galeriji (skupaj z Ido Brišnik in Marjanom Remcem), ki so pomenila takrat za mlade umetnike v nekdanjem jugoslovanskem prostoru visoko referenčno stopnjo. Leta 1978 je prvič obiskal Španijo, nato pa še v letu 2001, 2002 in 2003, ko se je udeležil slikarske kolonije v Kantabriji in pripravil samostojno razstavo. Španija ga je s svojo naravno lepoto in kulturno dediščino močno prevzela, kar se odraža tudi v njegovem slikarstvu. Leta 1995 je predaval kot gostujoči profesor na Univerzi v Montclairu v ZDA, kjer je imel obsežnejšo razstavo izbranih del iz Beneškega, Mitološkega in Velikonočnega cikla (Montclair State Art Gallery, Montclair, New Jersey). Od leta 1973 je zaposlen na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru, leta 1998 je pridobil naziv rednega profesorja za slikarstvo. Samostojno je razstavljal v Italiji, Španiji, Nemčiji, Avstriji, ZDA, na Slovaškem (skupaj z Zdenkom Huzjanom), na Madžarskem, v BiH, v Srbiji in Sloveniji. Pandurjevo slikarstvo je z enako mero vezano na zunanjo slikovitost kot na psihološko globino. 

 

Ne spreglejte razpisa za društveno razstavo Salon ZDSLU 2017

27. 6. 2017

Majski salon ZDSLU 2017 smo morali letos preimenovati v Salon ZDSLU 2017, ker bo razstava slovesno odprta šele 14. novembra in bo, tako kot lansko leto, znova potekala v razstavnih prostorih Narodnega muzeja Metelkova. V narodnem muzeju imajo žal majski termin že dalj časa zaseden z drugo razstavo in ker so razstavni prostori na Metelkovi zagotovo najbolj primerni za takó pomembno razstavo članov ZDSLU, smo se letos prilagodili terminu, ki je bil prost in Majski salon ZDSLU 2017 prestavili v jesenski čas, ime same razstave pa temu primerno prilagodili. Vse ostalo, razen teme letošnje razstave, ostaja isto kot lani in zato vas prosimo, da se resnično izkažete in prilagodite svoje umetnine razpisanim pogojem ter upoštevate, da bo selekcija strokovna in žirija zahtevna. Naj vam pa pogum nikakor ne uplahne saj je možnosti, ki vam omogočajo sodelovanje na naši najstarejši in največji razstavi, ki vseskozi sledi času in razvoju likovno vizualne umetnosti,  veliko in veseli bomo, da boste del velikega projekta. Več informacij lahko najdete TUKAJ.

Utrinek z lanskega Majskega salona 2016

 

 

Odprtje razstave kiparke Mojce Smerdu in slikarja Aleksija Kobala, lanskih Prešernovih nagrajencev

16. 6. 2017

Odprje razstave iz niza "OKNO K SOSEDU" Aleksija Kobala in Mojce Smerdu, v torek, 20. junija ob 19. uri na Generalnem konzulatu RS v Celovcu. Tokratna razstava dveh vrhunskih slovenskih likovnih umetnikov, kiparke Mojce Smerdu in slikarja Aleksija Kobala, nagrajencev Prešernovega sklada 2016, je za poznavalce in ljubitelje lepih umetnosti zagotovo dogodek prav posebne vrste. Tako Smerdujevo, kot tudi Kobala bi lahko označili kot samosvoja likovna ustvarjalca samotarja, ki na svoji bogati ustvarjalni poti rabita svojski likovni jezik, ne sledita trendom in ostajajta zvesta vsak svojemu izjemno dognanemu metierju in načinu ustvarjanja, ki omogoča učinkovito pripoved in skoraj biografsko izpoved, ob enem pa za sabo puščata globoke sledi v svetu naše likovno vizualne umetnosti.

ALEKSIJ KOBAL

Aleksij Kobal je bil rojen 1962 v Kopru, kjer se je že zgodaj začel spogledovati z umetnostjo. Zato ni bilo presenetljivo, da se je posvetil študiju slikarstva na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost, kjer je leta 1986 diplomiral pri profesorju Janezu Berniku, leta 1993 pa je končal še slikarsko specialko pri profesorici Metki Krašovec. Predstavil se je na številnih samostojnih razstavah (izbor: 2006, Kronosov prašum, Zrcalne slike, Peterokotni stolp, Ljubljanski grad; 2012, Nocturno, Galerija A+A, Benetke; 2016, Topologija zlatoroga, Galerija Kresija, Ljubljana) in sodeloval pri mednarodno pomembnih skupinskih razstavah doma in v tujini (1994, »U3«,  Trienale slovenske umetnosti, Moderna galerija, Ljubljana; 2013, Majski salon ZDSLU, Ljubljana; 2014, 2015, Magija umetnosti, Villa Manin – Italija, Zagreb, Dunaj). Poleg slikarstva se intenzivno posveča tudi oblikovanju. Za likovno udejstvovanje je prejel več priznanj in nagrad,  najpomembnejše so: 1977, Plečnikova nagrada, za grafično oblikovanje na srednji šoli, 1995, Velika nagrada Majskega salona ZDSLU; 2016, Nagrada Prešernovega sklada. Živi in dela v Ljubljani kot svobodni umetnik. 

Dekonstrukcija melanholije, 2017, olje na platnu, 100x120 cm

Magični sanjski slikarski svet Aleksija Kobala bi lahko razdelili na dva dela. V svet, ki sicer sije in se blešči, a ne v topli sončni pozlati, temveč v hladni, ščemeči, kot britev ostri otožni srebrnini prosojnih meglic, ki v celoti polnijo likovno površino, in v podzemeljski svet mrkih težkih in temnih tonov, zapuščenih tehnoloških poslopij ter izmišljenih krajin brez začetka in konca, tako značilnih za njegovo abstraktno slikarstvo, fiktivni svet brez figure.

Območje zajetja, 2013, olje na platnu, 100x100 cm

MOJCA SMERDU

Mojca Smerdu je bila rojena 1951 v Ljubljani. Že od mladih nog dalje je odraščala ob umetnosti znamenitega očeta, prvovrstnega kiparja Frančiška Smerduja, ki je zaznamoval njen svet in je nato med šolanjem le še sledila svojim notranjim vzgibom, nadarjenosti ter primarnemu praznanju in občutku za formo, ki ga je nosila v sebi. Odločitev, da nadaljuje študij kiparstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, je bila pričakovana in 1974 je diplomirala ter nato pri profesorju Dragu Tršarju znanje le še nadgradila na kiparski specialki, ki jo je zaključila leta 1976. Kiparka je ustvarila številne mojstrovine tako malih kot tudi velikih formatov, ki so po galerijah, na domovih zbirateljev in v javnih prostorih ter je od začetkov do danes razstavljala na več kot petdesetih samostojnih in na več kot sto skupinskih razstavah doma in na tujem. Ustvarjalni opus avtorice ima širši pomen in zato ni presenetljivo, da jo že od začetka njenega pojavljanja vabijo v priznane galerije in na razstavišča, vključujejo k selekcioniranim pomembnim izborom (5. jugoslovanski bienale male plastike, Kulturni center Miško Kranjec, 1981; 13. biennale internazionale del bronzetto piccola scultura, Museo Civico Eremitani, Padova, Italija, 1981; 2., 3., 4. in 5. pančevačka izložba jugoslovenske skulpture, Savremena galerija Centra za kulturu Olga Petrov, Pančevo, Srbija,1983, 1985, 1986, 1989; 10. jugoslovanski bienale male plastike, Kulturni center Miško Kranjec, 1991 (prenos v Ljubljano 1992). Za svoje delo je prejela številne nagrade in priznanja doma in po svetu, kjer med najpomembnejše štejemo študentsko Prešernovo nagrado (1976), Župančičevo nagrado mesta Ljubljane (2002) in nagrado Prešernovega sklada (2016).

Potovanje skozi čas, 1994, bron, 18x42x19 cm

Avtorica je močna sodobna kiparska osebnost, ki spada v sam vrh slovenske likovno-vizualne umetnosti in med najpomembnejše slovenske kiparke. Je izjemno tenkočutna, z občutkom za preprosto prvinskost tako materialov kot tudi vsebin in oblik, njene plemenite, polne in dihajoče forme se dotikajo tudi moškega, a so bolj zapisane ženskemu principu, so robatih površin in pripovedujejo njej lastno življenjsko zgodbo, ki izhaja iz nje same, in lahko bi rekli, da so na nek način skoraj avtobiografske. S plodnostjo zaznamovane figure so abstrahirane do skrajnih oblik, a še vedno prepoznavne, s sledmi in z drobnimi odbleski Henryja Moora ali morda celo prazgodovinske Willendorfske Venere.

Pripravila: kustosinja razstave Olga Butinar Čeh

 
1 | 2 | 3 | 4 | 5 | 6 | 7 | 8 | 9 | 10 | 11 | 12 | 13 | 14 | 15 | 16 | 17 | 18 | 19 | 20 | 21 | 22 | 23 | 24 | 25 | 26 | 27 | 28 | 29 | 30 | 31 | 32 | 33 | 34 | 35 | 36 | 37 | 38 | 39 | 40 | 41 | 42

Ostale novice


Od nas je odšla velika umetnica, primadona slovenske grafike Adriana Maraž

Več>>


Izjava za javnost ob podelitvi nagrade in priznanj Riharda Jakopiča 2015

Več>>


Razstava Rada Jeriča in Bonija Čeha "Čopič zbližuje"

Več>>