Skupinska razstava Likovnega društvo Kranj: Iluzija in 3D prostor

01. 4. 2016

Vabljeni na odprtje skupinske razstave Likovnega društva Kranj z naslovom "Iluzija in 3D prostor" 7. aprila 2016 ob 19. uri v Galerijo ZDSLU na Komenskega 8 v Ljubljani.

 

 

Tokratna razstava izbranih članov Likovnega društva Kranj se posveča tematiki, ki je očarala že od nekdaj, saj v sebi zaobjame širok pogled na prostor in hkrati nudi kar nekaj možnosti reinterpretacije le-tega. Prostor dojamemo s pomočjo čutil in razuma, hkrati pa nanj vplivajo tudi čustva. Pri umetniku je organizacija vseh teh produkt, ki ga zaznamuje likovni prostor. Tako imamo različne primere podajanja prostora, ki nastaja na dvodimenzionalni ploskvi in s pomočjo prostorskih ključev. Le-ti s posebnim načinom uporabljanja in organiziranja oblik, ustvarijo iluzijo tretje dimenzije oziroma globine prostora in telesnosti. Iluzija je tako lahko vtis ali pa popačena zaznava resničnosti. Igra se z našim razumom, ki poskuša razumeti zapleteni svet okrog nas. Prevara čutil pa je bila v umetnosti prisotna skozi vsa obdobja. Na drugi strani pa imamo prostor teh razsežnosti, ki ga predstavljajo tridimenzionalni objekti. Ti so lahko prostostoječi ali le izstopajoči in posegajo v človeško okolje, ter imajo pomembno lastnost, ki jih loči od iluzije. Ta lastnost je. da vsebujejo volumen in s tem dobimo pozitivni in negativni prostor - teles in prostora v katerem se nahajajo (Melita Ažman, kustus razstave)

SODELUJOČI UMETNIKI

ILUZIJA: France Vozelj, Kaja Urh, Iztok Šmajs Muni, Maruša Štibelj, Klementina Golija, Boni Čeh in Cveto Zlate

3D PROSTOR: Peter Marolt, Zoran Srdić Janežič, Andreja Eržen, Marko Tušek, Klavdij Tutta in Karol Kuhar.

Več v spletnem katalogu>>

 

Okno k sosedom / Fenster zum Nachbarn: Mojca Černič Pretnar in Jože Marinč

30. 3. 2016

V četrtek, 31. marca 2016 ob 18. uri, odprtje razstave akademske slikarke Mojce Černič Pretnar in akademskega slikarja Jožeta Marinča na Generalnem konzulatu RS v Celovcu. 

V Marinčevem pojmovanju ustvarjalnosti in njene pojavnosti je vsekakor nekaj organskega. Prišteti bi ga morali k umetnikom, ki so ju pojmovali kot naravni proces, primerljiv spočetju, nosečnosti in rojstvu, kot npr. Paul Klee, ki je ubesedil svoj ustvarjalni proces kot zorenje sadeža na drevesu. Tako tudi Jožetu Marinču njegove slike pomenijo nekaj, kar vsebuje del njega, del njegovega bistva, utrip njegove energije in pečat njegove identitete. Če pogledamo čez zgolj oblikovne značilnosti, ki so avtentične in osebnostno določujoče, v naslovih njegovih del najpogosteje odkrijemo sugestije, povezane z naravo. Marinčevi naslovi slik presegajo bežne asociacije urbanega prebivalca, ki razume naravo kot mestni park ali, v najboljšem primeru, botanični vrt. So poetična obujanja izkušenj iz otroštva, izrazi veselja nad bivanjem in hrepenenje po skrivnostih vse obdajajočega gozda, v katerem je preživel svoje zgodnje otroštvo, a hkrati tudi prastrah pred njimi ...(Andrej Smrekar)

Stvaritve v keramiki akademske slikarke Mojce Černič Pretnar prihajajo v času, ko se keramika kot univerzalna likovna zvrst vse bolj uveljavlja kot umetniška praksa. Njihovemu intimnemu formatu lahko namenite le bežni pogled "všečkanja" ali kot poznavalec ugotovite, da gre za nadgradnjo avtorske poetike njenih akvarelov, vendar bo zmanjkalo ravno tisto, kar predstavlja prispevek Mojce Černič Pretnar k temu kreativnemu preboju sodobne keramike. Morda je ključna beseda raziskovanje. Avtoričina smelost, da profesionalne izkušnje, pridobljene skozi desetletja ukvarjanja s slikarskimi tehnikami nanašanja barve, postavi na preizkušnjo in se "z golimi rokami" spusti v boj, oborožena le z občutkom, da so ji te v pomoč. Vendar – kakšno? Glina je zahteven material: za gnetenje so potrebni močni prsti, za dodatno obdelavo pa obvladanje postopkov sušenja, nanašanja oksidov, ki pri različnih stopinjah žganja spreminjajo barvo in odtenke, glazure … Tehnološko zapleten proces s sila negotovim izidom. (Stevan Schityarov)

Več v spletnem katalogu_SLO >>

Več v spletnem katalogu_NEM>>

 

BERKO in Slikarski selfiji - Lastne podobe in podobe sorodnikov

24. 2. 2016

Berko, je zanimiv in svojski avtor, katerega delo sodi v področje hiperrealizma. To pomeni, da so liki in naslikani elementi bolj realni od realnega, in je v Ameriki znan pod pojmom  fotorealizem, saj je naslikana slika za las podobna fotografiji. Je pa njegov slog verjetno posledica časa, v katerem se je  Berko slikarsko izoblikoval, saj sta ravno takrat svetu na veliko vladala pop art in hiperrealizem. Najbolj pogosti motivi s katerimi polni svoja platna, so odsevi in zrcaljenja v  urbanem in naravnem okolju. Likovni kritik Aleksander Bassin je za avtorja že pred skoraj dvema desetletjema dejal: „ Berko, slikar iz Škofje Loke, … edini fotorealist v slovenskem prostoru, ki torej vztraja v tako določenem pristopu še dandanes”. Traja pa njegov slog, ki se ikonografsko le bežno spreminja, tudi še dvajset let kasneje po Bassinovi izjavi, ki mu je avtor še vedno zvest.  

Izčiščenost forme in stilna prepoznavnost, do katere je Berko z virtuoznim likovnim jezikom uspel priti s svojimi florističnimi in mestnimi motivi ter pri upodabljanju oseb, v tehniki sitotiska pri grafikah, ali akrila na platnu pri slikah, kažeta na stadij, ko umetnik dosega optimalno izpovednost in absolutno zgoščenost likovne pripovedi na slikovni površini. Znotraj svojega dolgoletnega popartističnega slikanja je Berko na veliko prestopil meje svoje izraznosti in pot ga je dalje popeljala v sedanjo fazo „selfijev“. Pri trenutni globalni prevladi komunikacijskih mrež, spletnih socialnih omrežij, platform in spletnih strani, ki gradijo ter odražajo medsebojne odnose med nepoznanimi osebami, obsedenimi z razkazovanjem lastne podobe širokemu svetu, avtor, kot ponavadi, pri delu močno sledi utripu časa in se marsikje oddaljuje od prvotno ostro začrtane forme. Njegovi avtoportreti in portreti postajajo vse bolj transparentni in veliko bolj blago polnijo slikarsko polje. Marsikje ostajajo le še obrisi figure, barva postaja vse svetlejša, hladnejša in manj agresivno ovija že skoraj zabrisane figure, kot da bi zorenje avtorja sililo k breztelesnemu pristopanju k likovni površini.

Olga Butinar Čeh

Več v spletnem katalogu >>

Berko je zagotovo en tistih domačih slikarjev in grafikov, ki mu je uspelo prestopiti meje Slovenije, saj mu je krepko prisluhnila tudi tujina. Rodil se je 8. marca 1946 v Ljubljani, kjer je končal Šolo za oblikovanje in fotografijo ter Pedagoško akademijo leta 1968. OD leta 1978 živi kot svobodni umetnik. Imel je več kot 70 samostojnih razstav, sodeloval je na mnogih reprezentančnih razstavah jugoslovanske in slovenske umetnosti, ter na več kot 50ih mednarodnih bienalih in trienalih slikarstva ter grafike. Prejel je številne nagrade in priznanja. Berkove slike so v stalni zbirki Moderne galerije v Ljubljani in Muzeja sodobne umetnosti v Zagrebu.

 
1 | 2 | 3 | 4 | 5 | 6 | 7 | 8 | 9 | 10 | 11 | 12 | 13 | 14 | 15 | 16 | 17 | 18 | 19 | 20 | 21 | 22 | 23 | 24 | 25 | 26 | 27 | 28 | 29 | 30 | 31 | 32 | 33 | 34 | 35 | 36 | 37 | 38 | 39 | 40 | 41 | 42

Ostale novice


Podiranje razstave Majski salon 2014, Voda

Več>>


Jože Ciuha je mirno odšel od nas

Več>>


Obvestilo

Več>>