Prihodnje razstave Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov

27. 9. 2017

Letošnja jesen bo v BV galeriji v Celovcu  v znamenju vrhunskih umetnikov, članov Zveze društev likovnih umetnikov Slovenije. Poleg odmevne in zanimive septembrske razstave Aleksandre Saške Gruden in Simone Šuc, ki jo je podprla SKICA na Dunaju,  se bodo v oktobru in novembru predstavili še štirje naši člani. V oktobru bo na ogled razstava Finka, Beje in Stančičeve, novembra pa bomo odprli razstavo Hamo Čavrka. Uspešen izmenjalni razstavni program, ki teče neprekinjeno že štiri leta med galerijo sodobne umetnosti BV v Celovcu, ki jo vodijo Margaretha Bauer in člani Strokovnega združenja likovnih umetnikov Koroške in Galerijo ZDSLU,  bo to jesen zagotovo dosegel vrhunec. Poleg  tesne strokovne povezanosti dveh galerij je pred nami tudi primer dobre prakse evropske kulturne krajine, v kateri ni meja, saj so se med člani obeh društev spletle tesne in prijateljske vezi.

Istočasno se bo 5. oktobra s svojimi deli v Galeriji ZDSLU v Ljubljani, na povratni razstavi, predstavil priznani avstrijski konceptualni umetnik René Fadinger, katerega razstavo je podprl Avstrijski kulturni forum in o kateri bomo spregovorili drugič.

Kot prvo, bomo v ponedeljek, 2. oktobra 2017 v Celovcu slovesno odprli razstavo Simona Jugovica Finka, Borisa Beje in Zore Stančič. Umetnost slikarja Simona Jugovic Finka, kiparja Borisa Beje in grafičarke Zore Stančič nimajo skupnega likovnega imenovalca, a po vsebinski plati so vsi trije umetniki  različnih generacij med seboj povezani s problemi in odbleski našega časa. Ob poglobljeni analizi razstavljenih eksponatov ne moremo mimo dejstva, da je ravno aktualna simbolika, ki preplavlja svet urbanih sredin, bodisi kot povsod prisotne ekranske podobe pri Finku, migracijska problematika beguncev pri Beji ali kulturno-religiozno-politični problemi ženske v sodobni družbi pri Stančičevi, tisti vezni element, ki to enkratno razstavo povezuje.

Simon Jugovic Fink se je rodil leta 1977 v Ljubljani. Leta 2004 je pri prof. Zmagu Jeraju diplomiral iz slikarstva na ALUO v Ljubljani, kjer je 2016 zaključil še magistrski študij pri prof. Sergeju Kapusu. Imel je mnogo samostojnih razstav in sodeloval je na številnih kolonijah ter skupinskih predstavitvah tako doma kot v tujini. Za svoje delo je prejel več nagrad in priznanj. Je član DLUSP in ZDSLU. Trenutno živi in dela v Londonu.

Simon Jugovic Fink: Klaviatura, 2015, olje na lesu

 

Boris Beja (1986) je najprej diplomiral na Naravoslovnotehniški fakulteti v Ljubljani, smer Grafična tehnika, in nadaljeval študij na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, kjer je diplomiral leta 2013 na oddelku za kiparstvo. V zadnjih letih je imel več samostojnih razstav in sodeloval na številnih skupinskih predstavitvah doma in v tujini. Za svoje delo je prejel več nagrad in nominacij. Živi in ustvarja v Ljubljani. 

Boris Beja: Space Between, 2016, tekstil

 

Zora Stančič (1956), grafičarka in vizualna umetnica, je leta 1984 diplomirala na Akademiji za likovno umetnost v Sarajevu. Leta 1990 je končala grafično specialko na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pri profesor Zvest Apolloniu. Študijsko se je izobraževala v Parizu (1988), na Dunaju (1989), v ZDA (1993) in na Češkem (2001). Za svoja dela je dobila številna priznanja doma in na tujem. Na 23. mednarodnem grafičnem bienalu v Ljubljani je za razstavljene grafike prejela nagrado Novega mesta. Leta 1996 je prejela prvo nagrado na Bienalu slovenske grafike na Otočcu in leta 1999 na petem mednarodnem bienalu risbe in grafike v madžarskem mestu Gyor častno priznanje. Njena dela so del stalnih zbirk v Albertini na Dunaju, V Fond National D'Art Contemporain v Parizu, v Moderni galeriji v Ljubljani in v The Jane Voorhees Zimmerli Art Museum v New Brunswichu v New Yearsey v ZDA. Živi in ustvarja v Ljubljani.

Zora Stančič: RUTA / HEADSCARF, 2017, sitotisk na tekstil

Projekt bodo tudi predstavili 7. oktobra v okviru kulturnih projektov  po vsej Avstriji, »ORF Dolga noč muzejev« in podprli so ga tudi v Delavskem domu Trbovlje, DDT.

kustosinja razstav: Olga Butinar Čeh

 

Bližajoča dogodka Sekcije kiparjev in umetnikov, ki delujejo v javnem interesu

19. 9. 2017

Sekcija kiparjev in umetnikov, ki delujejo v javnem prostoru je pričela s projektom Umetnost v javnem prostoru, ki odpira polemike in postavlja številna vprašanja o javnem prostoru – komu pripada, kdo ima interes ter tudi dostop do vsebinskega oblikovanja le tega v sodobnem slovenskem prostoru. Gre za obširen projekt, ki bo vključeval 5 dogodkov na javnih površinah, razstavo Umetnost v javnem prostoru v Galeriji ZDSLU in 3 pogovore o aktualnih temah, ki se bodo zgodili (16., 23. in 30.11., v galeriji ZDSLU). Na pogovorih bodo obravnavane teme pomena in razumevanja javnega prostora, pomena likovne umetnosti v njem, predloga zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o uresničevanju javnega interesa v kulturi, potrebe po sodelovanju strok pri oblikovanju javnega prostora, pomena kuratorjev pri izbiri umetnikov na namenskih natečajih in podobno. Dodatno pa projekt zajema tudi mapiranje, ki ima namen zbiranja ter prikaza podatkov in informacij o postavitvah umetniških del v javnem prostoru Slovenije. 

Marko Kovačič: Jesensko hrupanje

20. 9. 2017 ob 19.00, Trg francoske revolucije, Ljubljana

V performativnem  nastopu se Marko Kovačič ukvarja z reciklažo, ki jo je problematiziral že v nekaterih preteklih projektih (Civilizacija Plastosov, Izgubljeni horizont, Ljubeči pogled-muzej, Javka pri Rdeči zvezdi). V svojem delu bo iz kosovnega materiala zgradil asemblaž – svetlobno-zvočni objekt, ki ga bo razporedil v ambientalno celoto. Same konstrukcije recikliranega materiala bodo uporabljene kot nosilci zvočnih sestavljank, nekakšen stroj za proizvajanje hrupa. Hrupa se fizikalno ne da opredeliti, saj je v bistvu psihološki pojem; nimamo niti natančnega merila za njegovo nadležnost. Skoraj nihče ga ne mara in je bolj ali manj nezaželen zvok. Marko Kovačič bo po uvodnem nagovoru gledalce popeljal v svet frekvenc in zvočnih pojavov ter v nadaljevanju z njimi vzpostavil naravno zabavno stanje.

Marko Batista, Srdjan Deba, Boštjan Čadež: Lokus:303


23. 9. (30. 9. 2017)* od 20.00–22.22, Šance, Ljubljanski grad

Intermedijski projekt z naslovom Lokus:303, izhaja iz instalacije Elektronska cerkev, Marka Batiste in Srdjana Debe (produkcija Aksioma 2014, kooprodukcija Forum Ljubljana) iz leta 2014. Gre za elektroakustično svetlobno skulpturo, ki intervenira v srednjeveško arhitekturo prostora. Teoretično izkušnjo črpa iz tradicije lumino-kinetičnih raziskovanj op arta in minimalizma, kjer eksperimentalno poseganje v senzorično izkušnjo aktivira abstraktni način percepcije pogleda. Spogleduje se z idejami o nematerialnem, saj svetlobni objekt zabriše mejo med fizično okupacijo prostora z določenim predmetom in njegovo zmožnostjo, da je prostor za proizvodnjo že sam sugestivno in atmosfersko okolje. Na ta način se približa odnos svetlobe in zvoka kot materiala, ki se lahko v nizu eksperimentalnih procesov oblikuje tako, da svetloba, volumen in obseg zvočnega valovanja predstavljajo premik od odnosov znotraj skulpture k razmerju med gledalcem in konceptualizacijo fizikalnih arhitektur akustike in svetlobe.

 

Ob slovesu Štefana Planinca

08. 9. 2017

Akademski slikar, magister umetnosti in profesor Štefan Planinc se je rodil na današnji dan,  8. septembra 1925 v Ljubljani in je s svojim odhodom, le za nekaj dni zgrešil 92. rojstni dan.  Tako se danes tukaj, v imenu vseh članov Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov,  poslavljam od velikega ustvarjalca, slikarja in ilustratorja, ki je kot umetnik in tudi kot pedagog, delal velike premike na področju slovenske likovne umetnosti in ki za seboj pušča globoko neizbrisno sled.

Leta 1948 je ob delu in šolanju na gimnaziji v Ljubljani obiskoval slikarsko šolo, ki jo je vodil Marij Pregelj. Zatem se je vpisal na Akademijo upodabljajočih umetnosti v Ljubljani in diplomiral pri prof. G. A. Kosu leta 1954. Študij je končal na slikarski specialki na isti ustanovi pri prof. Mariju Preglju. Izpopolnjeval se je tudi v tujini in sicer med drugim leta 1961 v Parizu v Lothovi šoli. Od leta 1974 do  1985 je poučeval na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, na koncu, kot redni profesor.

Štefan Planinc je bil eden največjih slovenskih slikarjev fantastične in nadrealistične figuralike, prav tako pa je bil tudi eden največjih slovenskih knjižnih ilustratorjev. Bil je član skupine BE-54 in Grupe 69. Leta 1965 je dobil nagrado Prešernovega sklada za slikarstvo. Večkrat je bil nagrajen za mladinsko ilustracijo, saj je dobil tri Levstikove nagrade v letih 1958, 1959, 1963, leta 1970 je dobil Župančičevo nagrado  in leta 1984 je dobil najvišje priznanje za likovno umetnost, Jakopičevo nagrado, Leta 2008 je prejel Nagrado Hinka Smrekarja za življenjsko delo. Na predlog regionalnega Društva likovnih umetnikov Ljubljana, je leta 2015 dobil za svojo bogato ustvarjalno pot tudi državno odlikovanje »Srebrni red za zasluge«.  Med pomembnimi tujimi nagradami bi omenil zlato medaljo na XIX. Bienalu del Fiorino v Firencah.

Morda je zanimivo, da je imel kot član Društva slovenskih likovnih umetnikov svojo prvo samostojno  razstavo leta 1960, ko se je ljubljanski publiki predstavil, ravno v Jakopičevem paviljonu, ki je bil takratna društvena galerija in ki so ga na žalost, kljub ogorčenju in hudim protestom likovnikov takratnega časa, zaradi gradnje železniške proge, leta 1962 porušili.

Aleš Sedmak se spominja svojega profesorja Štefana Planinca: »V 70. letih sem bil njegov študent in v spomin se mi je močno vtisnilo predvsem to, kako absolutno je bil prepričan v svoje delo in da ga pri ustvarjanju niso zmotili niti domači, niti svetovni trendi ter da je je bil, do poskusa kakršnih koli zunanjih vplivov popolnoma neizprosen.«

Planinc se ni nikoli silil v ospredje in ni čutil potrebe po javnih manifestacijah, niti za svoje delo ni potreboval potrditve ali reklame. Pogosto se je zdelo, da je bil s svojim delom popolnoma zadovoljen, nanj celo ponosen, a v realnem svetu, ki ga je obdajal, se je počutil nelagodno in utesnjeno. Kot da bi skozi likovno izražanje umetnik poskušal ubežati okolju in času, si je zato ustvarjal svoj lastni fantastični univerzum. Njegovi likovni cikli in prasvetovi, v katere se je zatekal in jih oblikoval po lastnih sanjskih predlogah ter zamislih, so bili na ven obrnjen umetnikov notranji svet. Vedno so bili polni neke eruptivne, pogosto nam dokaj neznane energije, polni nerealnih bizarnih bitij in form, ki jih je dopolnjevala barva, v vseh njenih odtenkih in ki so bili morda tudi odraz borb in stisk, ki jih vsak umetnik neštetokrat bije pred praznim platnom, ko želi naslikati popolno sliko.

V Zvezi društev slovenskih likovnih umetnikov svojega stanovskega kolega, ki se je od nas poslovil, velikega mojstra, slikarja in ilustratorja, Štefana Planinca ne bomo nikoli pozabili.

Olga Butinar Čeh, prof. umetnostne zgodovine

 
1 | 2 | 3 | 4 | 5 | 6 | 7 | 8 | 9 | 10 | 11 | 12 | 13 | 14 | 15 | 16 | 17 | 18 | 19 | 20 | 21 | 22 | 23 | 24 | 25 | 26 | 27 | 28 | 29 | 30 | 31 | 32 | 33 | 34 | 35 | 36 | 37 | 38 | 39 | 40 | 41 | 42 | 43 | 44

Ostale novice


Razstava Bližine in daljave

Več>>


Spremenjen delovni čas Galerije ZDSLU v petek 15. maja 2015

Več>>


Videoposnetek Javne tribune na Majskem salonu 2014

Več>>