Izjava za javnost ob podelitvi nagrade in priznanj Riharda Jakopiča 2015

09. 4. 2015

V Moderni galeriji v Ljubljani, Cankarjeva 15, bomo 13. aprila 2015 ob 20. uri slovesno podelili največje nagrade za likovno in vizualno umetnost, nagrado in priznanji Riharda Jakopiča 2015. Letošnji dobitnik nagrade je akademski slikar, analitik in poglobljen preučevalec ter ustvarjalec umetniških del, ki se intenzivno ukvarja tudi z umetnostno teorijo in filozofijo umetnosti, magister umetnosti, profesor Bojan Gorenec. Priznanji Riharda Jakopiča letos podeljujemo tretjič in sta namenjeni mlajšim umetnikom ali za prav posebne projekte ter dosežke na področju likovne umetnosti. Letos jih dobita akademska slikarja, magistra umetnosti Tina Dobrajc in Uroš Potočnik. Slavnostna govornica na podelitvi bo ministrica za kulturo mag. Julijana Bizjak Mlakar, ki bo nagrade tudi podelila. Ustanovitelji nagrade (1969) so ZDSLU, ki je pobudnik nagrade, Akademija za likovno umetnost in oblikovanje Ljubljana, Moderna galerija; kasneje se jim je pridružilo tudi Slovensko društvo likovnih kritikov. 

Letošnjo nagrado so člani Odbora za podelitev nagrade in priznanj Riharda Jakopiča, ki so se sestali dvakrat, izbrali med 12 prispelimi vlogami v katerih  je bilo predlaganih 16 umetnikov. Odbor so sestavljali likovni kritik Goran Milovanović, predstavnik Slovenskega društva likovnih kritikov,  akademski slikar Žiga Kariž, kot predstavnik Akademije za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, kustosinja Adela Železnik, ki je bila predstavnica Moderne galerije in akademski slikar Herman Gvardjančič, predstavnik  Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov in letošnji predsednik Odbora.

Nagrada je posvečena slikarju, impresionistu, Rihardu Jakopiču (1869–1943), ki  je bil osrednja osebnost slovenskega slikarstva v prvi polovici 20. stoletja in do sedaj le dvakrat ni bila podeljena. Denarna sredstva za nagrado vsako leto zagotovi  Ministrstvo za kulturo.

Nagrado dobijo umetniki za izjemne dosežke, ali novosti na področju likovne in vizualne umetnosti v obdobju zadnjih petih let ali pa za svoj življenjski opus. Organizator vsakoletne slovesne podelitve nagrade in priznanj Riharda Jakopiča je Zveza društev slovenskih likovnih umetnikov v sodelovanju z Moderno galerijo. Nagrado bodo letos podelili ministrica za kulturo RS mag. Julijana Bizjak Mlakar,  akademski slikar Aleš Sedmak, predsednik Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov in predsednik Odbora za podelitev nagrade Riharda Jakopiča akademski slikar Herman Gvardjančič.

Nagrado Riharda Jakopiča 2015 dobi Bojan Gorenec (1956)

Bojan Gorenec

gorenec_a

Bojan Gorenec, Laični topos slikarstva, 1988, mešana tehnika na platnu, 207 × 195 cm

Bojan Gorenec je bil rojen 1956 v Ljubljani. Diplomiral je na grafičnem oddelku Akademije za likovno umetnost v Ljubljani pri prof. Marjanu Pogačniku in Jožetu Brumnu leta 1979. Od leta 1996 deluje kot profesor za slikanje in risanje, je pa opravljal tudi funkcijo dekana. Je izreden analitik in poglobljen preučevalec ter ustvarjalec umetniških del ter prejemnik študentske  Prešernove nagrade, Zlate ptice za mlade ustvarjalce in nagrade Prešernovega sklada. Poleg slikarstva se ukvarja z umetnostno teorijo in filozofijo umetnosti. Javno je objavil večje število strokovnih razprav in ocen razstav v reviji M'ARS ter v različnih katalogih in prevajal besedila iz angleškega in francoskega jezika med katerimi naj omenimo vsaj prevode Marcelina Pleyneta de Pictura (1985), Kazimira Maleviča Bog ni zapustil prestola z odlomki iz filozofske razprave Malevič in filozofija Emanuela Martineau-ja in Petra Weibla Slikarstvo, mediji, neposrednost (2010). Njegov prispevek k fenomenološki teoriji vizualne percepcije in hkratno raziskovanje ter preverjanje perceptivnih procesov v lastni slikarski praksi so pomembno zaznamovali likovno produkcijo ne le v osemdesetih letih dvajsetega stoletja, temveč tudi danes. Postal je eden najbolj prepoznavnih umetnikov svoje generacije in se je že leta 1990 kot mlad umetnik predstavil s pregledno razstavo v Moderni galeriji.

Slikar Bojan Gorenec je zagotovo ena najvidnejših ustvarjalnih osebnosti na področju likovne umetnosti v Sloveniji. V svojem več desetletji trajajočem delovanju je ustvaril slikarski opus, ki izpričuje enkratno, izjemno zmožnost vizualne analize sveta njegovih zgodovinskih sprememb in specifik časa. Njegove refleksije in analize transformacij v vizualnosti in svetu ne temeljijo na nekemu sledenju trendom ali površnim teoretskim obravnavam, prav nasprotno – za ustvarjanje Bojana Gorenca je značilna izjemna sposobnost raziskovanja slikarstvu lastnih za ta izrazni medij značilnih prvin. Z njim poda povsem samosvoje izvirne vizualne refleksije statusa slike v sodobnosti odnosa med avtonomno likovno govoric o in podobi množičnih medijev ter  položaju posameznika v svetu nasičenim z vizualnimi sporočili ki marsikdaj narekuje tudi njegovo dojemanje tega sveta.

Zagotovo so zanimive izjave Bojana Gorenca kot analitika likovne terorije, ki je med drugim dejal: »Nivelacija pomembnosti je stvar sedanjosti, vendar mi ni čisto jasno, ali ni bila vsakokratna sedanjost težko razvidna in predmet tako različnih interpretacij, da se je v njih izgubljala. Tehnološki razvoj seveda močno vpliva na našo sedanjost, bi pa citiral misel francoskega filozofa Paula Virilioja, da ni problem v tem, kako selekcionirati vizualne in druge podatke, s katerimi smo bombardirani, pač pa, da smo zasuti v kupu podatkov in da je iz tega kupa treba priti.« Bojen Gorenec je kot dekan veliko sodeloval z mladimi umetniki in ob tem povedal, da je poučevanje slikarstva oziroma umetnosti seveda zanimivo in občutljivo delo, prav tako opazovanje generacij študentov in mladih umetnikov, da pa je spodbudno, da vsako leto pride kakih sedemdeset kandidatov za študij slikarstva, ki jih zanima predvsem to, in zato se ne boji za razvoj umetnosti na Slovenskem. Vsekakor je pozitivno, da je razvoj šole privedel do tega, da je danes odprta v mednarodni in lokalni prostor ter ponuja študentom široko paleto možnosti za razvoj in k temu je zagotovo veliko doprinesel Gorenec.

Zaradi dolgotrajnega izjemnega prispevka  pri kontinuiranem bogatenju sodobne slovenske likovne tvornosti je Bojan Gorenec letošnji dobitnik nagrade Riharda  Jakopiča.

Priznanje Riharda Jakopiča letos dobita Tina Dobrajc in Uroš Potočnik.

Tina Dobrajc (1985)

Tina Dobrajc je bila rojena v Kranju 1985. Študij slikarstva je vpisala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Pod mentorstvom prof. Hermana Gvardjančiča je diplomirala 2008, nato pa pri istem profesorju vpisala magistrski študij slikarstva, ki ga je uspešno dokončala leta 2011. Poleg slikarstva se ukvarja tudi z gledališčem – s scenografijo in kostumografijo (npr. predstava Zamorc s krono, Historial Škofja Loka 2013), občasno vodi tečaje in delavnice iz risanja in slikanja ter predava in objavlja strokovne članke na temo likovne umetnosti. Je članica Združenja umetnikov Škofja Loka. Za svoje delo so ji že leta 2006 podelili 2. nagrado na VII. Koloniji diplomantov ALUO v Velenju, 2007 je prejela nagrado za najboljšega mladega avtorja na znanem Ex-temporu v Piranu, leta 2011 pa je bila finalistka na slovenskem izboru za ESSL, nagrado za mlade umetnike iz srednje Evrope (ESSL AWARD 2011). Kot samostojna ustvarjalka živi in dela v Škofji Loki.
Likovno pripoved zgodnjega post-študijskega obdobja Tine Dobrajc zaznamuje »mračna tematika«, ki jo ustvarjalka konceptualno razvija v smeri originalnih slikarsko-prostorskih instalacij. Junaki zgodb so realistični, a upodobljeni z nadihom groteske in fantastike, to pa sta tudi elementa, ki se stalno prepletata in določata vse cikle. 
V svojem slikarstvu Tina Dobrajc običajno združuje klasične slikarske tehnike s postopki esemblaža: podobe velikih formatov, nadgrajene z ready-made predmeti, dajejo motiviki nadih skrivnostne obrednosti, mamljive in nedefinirane. Zanimivo je, da se v teh primerih umetnica s svojimi pristopi spontano »opre« na tradicijo italijanske umetniške smeri »arte povera«, pomenljive za evropsko likovno sceno druge polovice 60. let in prve četrtine 70. let prejšnjega stoletja, ki v slovenskem likovnem prostoru ni posebej izpostavljena, niti kaj dosti zastopana. Razstavljena dela, opremljena s teksti, verbalnimi prebliski ter drugimi pridatki (tkanine, čipke, pleksi steklo, vosek, fotografije, idr.) so vedno podrejena temeljni ideji oz. konceptu prostorske postavitve. Drugačne, osupljivo direktne pa so kasnejše upodobitve aluzij na pravljice iz svetovne književnosti; kot ne povsem tipične ilustracije idealno povezujejo tehnično veščino z izrazno ekspresivnostjo.
Tina Dobrajc ubira atraktivno, a hkrati intimno, ponotranjeno obliko videnja likovne sporočilnosti, za katero velja, da z značilnim tesnobnim vzdušjem vsebinsko ponuja gledalcu več kot zgolj klasično likovno zgodbo. Dobrajčeva se s predanostjo neposredno loteva tudi umetniških interpretacij življenj svojih ženskih prednic - odkrivajoč »lastne« fetiše, odgovarjajoče tematiki predstavljenega »zgodovinsko zaključenega« časa in prostora, ki ju z uporabo ustrezne ikonografije, izpolnjene s simboliko, podaja na prepoznaven, stilno izčiščen način. Čeprav je njena umetnost narativne narave, obuja arhetipske slike in prodira v globino lastne ter obče (kolektivne) podzavesti; z vnašanjem tridimenzionalnih objektov v slikarske zasnove ne razširja zgolj ilustrativne plati pripovedi: prostorsko evocira čutila ter tako omogoča celostno doživetje pretanjenih oblik likovnega izpovedovanja na psihološki ravni.

25 Veliki črni bik, koga kličeš, razstava Equrna 2013

Tina Dobrajc: Veliki črni bik, koga kličeš, akril na platnu, 2013 / razstava Equrna

Kustos Arne Brejc je o Tini Dobrajc ob letošnji razstavi v galeriji Equrna med drugim dejal: avtorica razstave in mlada umetnica iz ŠK je ena izmed tistih zanimivih prihajajočih mladih umetnikov na katere moramo biti pozorni. Njena poetika se giblje znotraj družbeno kritičnih okvirjev opisuje Arne Brejc, kurator in direktor Galerije Equrna, naslikana sivina ruralnega okolja med drugim služi tudi kot element znakovne uravnoteženosti celotne kompozicije: opazovalca znana realnost krajine z dodanimi realistično naslikanimi motivi vpeljuje v neskončen prostor imaginarnega, ki bi s svojo popolno prevlado na ravni percepcije sicer lahko ostal neprepusten. Celota posledično vsebuje tako naturalizem krajine kot žensko figuraliko, ta pa je pogosto deloma prekrita z dodatki umetnega plastičnega cvetja in rdečimi nanosi. Prav cvetje nemalokrat zakriva najbolj reprezentativne dele posameznice (kot je "govorica" oči), zgoščene v svojo lastno slikarsko koncipirano skupino pa so tudi s purpurno obarvanim cvetjem "okrvavljene" živali. Ker je prepustnosti med znanim in fantazijsko sestavljenim ravno dovolj, bi platna Tine Dobrajc dobro služila tako feminističnim, semiotičnim, psihoanalitskim kot drugim teorijam, pravi Arne Brejc. Gledano z vidika raziskovanja umetniških praks pa so to predvsem dela posameznice, ki je zavezana mediju klasičnega slikarstva in se poleg vplivov akademskega šolanja napaja iz prostora lastne družinske intime.

Kljub mladim letom je avtorica za seboj pustila že krepko sled v slovenski likovni sceni in ima še veliko vsebin in projektov pred seboj.

Uroš Potočnik (1974)

Uroš Potočnik je rojen leta 1974 v Slovenj Gradcu. Na mariborski Pedagoški fakulteti je študiral likovno umetnost (1999-2001), nato je diplomiral iz slikarstva pri profesorju Hermanu Gvardjančiču  leta 2006 na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani kjer je pri profesorju Zmagu Lenardiču leta 2012 opravil še magistrski študij na temo Foto-slika. Živi v Belih vodah nad Šoštanjem. Deluje na področjih slikarstva, fotografije, videa, znanstvene ilustracije, nois rocka, alternativne in eksperimentalne glasbe. Med drugim je leta 2009 v okviru razstave finalistov nagrade Essl Award prejel posebno povabilo, leta 2010 pa sodeloval na 6. trienalu sodobne umetnosti v Sloveniji U3. Uroš Potočnik sodi med prepoznavne umetnike, ki je na začetku svoje ustvarjalne poti opozoril nase zlasti z deli, ki so povezana s fotografijami.  Čeprav sodi v srednjo generacijo umetnikov, so njegovo serijo Mreža uvrstili v lani ustanovljeno serijo Prepih, s katero v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova predstavljajo v glavnem mlajše umetnike in sveže ideje. Potočnik namreč vedno znova v svoje delo vnaša novosti in nekonvencionalnost. Njegov banalni neposredni realizem skuša predstaviti nekaj ne-spektakularnega ali prezrtega, da bi gledalec to lahko ponovno presodil. Izbor motivov narekujeta vsakdanje življenje in okolje, zato slikar pri njih ni izbirčen in zahteven. Tako lahko denimo predstavlja predmete v trgovini z oblačili in podobe narave, ki zaradi svoje običajnosti in nezanimivosti ostajajo prikriti in nevpadljivi.

Bolj kot izbor motivike je za Potočnikov avtorski prijem značilno poglabljanje v materijo in razmišljanje o tehničnih in kompozicijskih komponentah slikarske produkcije. Na ta način realizem kot slikarski žanr afirmira v sodobnosti kljub njegovim zgodovinskim zlorabam. Upodobitev realnega na načine, ki poudarjajo protislovja izraza ter različne oblike njegovega razumevanja, igra ključno vlogo v Potočnikovem iskanju odnosa do življenja in del. Slikarske rešitve Uroša Potočnika so vedno sveže in presenetljive; lanska samostojna razstava Holly Motors v Galeriji P74 je pokazal monumentalno sliko Delavca, ki je nekako prevzeta s slike Gustava Courbeta Lomilci kamenja in odkrito opozarja na socialno ter razredno ujetost delavstva v zaprt krog nenehnega ponavljanja skozi generacije iz katerega ni izhoda.  Z  referenco na Courbeta je opozoril tudi na problematiko prikazovanja resničnosti, njeno medijsko konstrukcijo in procese manipulativnosti. Potočnik se tudi večkrat loteva reinpretacije in predelave podob s svetovnega spleta, fotografij, množičnih reprodukcij ipd., ki jih pa nikoli ne pušča nedotaknjene. Avtor se ukvarja tudi z glasbo. Njegov opus obsega še znanstvenofantastično ilustracijo, računalniško grafiko, akvarele, video in fotografijo. Obravnava teme iz vsakdanjega življenja, intimnega družinskega okolja, narave in ekološko problematiko. V zgodnejšem opusu so nastajale »fotoslike«, ki združujejo fotografsko podlago in slikarske intervencije. V krajinske motive je posegal z ekspresivnimi, gestualnimi barvnimi potezami, ki so v realizem fotografske reprodukcije vnašale spontanost likovnega jezika, soočila sta se objektivno dokumentarno beleženje realnosti in subjektivni ustvarjalni vzgib umetnika. V teh delih se izrisuje svojevrstna simbioza narave in človekovega poseganja vanjo kot možna pot v prihodnost. Avtor dojema fotografijo kot risbo v smislu predloge za nadaljnje delo, kar je opazno tudi v poznejših delih, ki so, izhajajoč iz fotografskih predlog, nastajala v domala foto-realističnem slogu, npr. serija Veranda. Za slednjega je uporabil monumentalni format, ki gledalcu vzbuja vtis navideznega vstopa v sliko, kjer je upodobljena nepretenciozna vsakdanjost domačega ambienta s številnimi nakopičenimi predmeti, ki izrisujejo podobo njihovih uporabnikov. Več del iz te serije je nastalo na podlagi dodatno obdelanih fotografij, ki jih je presvetlil in fotokopiral, da je dosegel želeni učinek starih fotografij in sveta iz preteklosti. Avtor se distancira od čustvene navezanosti na podobe in stvari iz vsakdanjega življenja ter prepusti interpretacijo novi ne obremenjeni generaciji. V seriji Mreža iz najnovejšega obdobja je še vedno prisotna obravnava banalne vsakdanjosti v realistični interpretaciji, posamezna dela zaznamuje slikovitejša poteza. Za Potočnikov opus je značilna angažiranost, ki bodisi razgalja potrošniški svet in njegovo produciranje odpadkov in vrste nepotrebnih predmetov, bodisi svari pred katastrofo, v katero drsi sodobni svet. Upodobitev realnega na načine, ki poudarjajo protislovja izraza ter različne oblike njegovega razumevanja, igra ključno vlogo v Potočnikovem iskanju odnosa do življenja in dela.

Prosim za objavo novice v vašem mediju. Za dodatne informacije smo vam na voljo na telefonu: 041 678 651 in e-naslovu: olga.butinar@grandmedia.sicehovaolga@gmail.com

 

Okno umetnosti k sosedu: Jana Mihelj in Janez Kovačič, 9. april 2015

07. 4. 2015

Zveza društev slovenskih likovnih umetnikov v sodelovanju z Generalnim konzulatom RS v Celovcu pripravlja umetniško razstavo, v okviru projekta "Okno umetnosti k sosedu / Fenster zum Nachbarn, kjer bosta razstavljala člana ZDSLU, kiparka Jana Mihelj in akademski slikar Janez Kovačič. Odprtje razstavo je v četrtek, 9. aprila 2015, ob 18.00.

Predstavljamo umetnico in likovno ustvarjalko, ki je svoje delo usmerila v glavnem kiparstvu in predvsem v keramično umetnost. Keramika, ki je bila v uporabi že pred 20.000 leti, tako so datirani najdeni predmeti v kitajski provinci Jiangxi, je s svojo specifičnostjo pogosto navdihovala umetniške kiparje. Jana Mihelj je zagotovo svojevrstna kiparska ustvarjalka, ki izdeluje kipe na povsem svojski in nekonvencionalen način in pred nas postavlja unikatne ekpresivne stvaritve. Likovni kritik in kurator Dejan Mehmedovič je v zvezi z ustvarjanjem Jane Mihelj med drugim zapisal: "Miheljeva je v razvoju lastne ustvarjalne manire "predelala" kar nekaj formovno-oblikovnih izpeljav in idejno-vsebinskih pozicij. Skozi sosledje ciklov je modifikacijo forme v njenem delu večinoma spremljala spremembe barve, tako v strukturalnem kakor izraznem smislu. Aktualna sproščenost pri oblikovanju je vsekakor nasledje, ki je nastajalo v tendencah dolgoletnega procesa, kjer figuralnost ni bila obremenjujoča v smislu zapiranja v togo mimetičnost, ampak se je izvajala vedno v "dozirano stilizirani" formi, delujoči v skladu hotene izpovednosti".

Več o razstavi v spletnem katalogu >>

O akademskem slikarju je likovna kritičarka Nelida Nemec med drugim zapisala: "Zagledan v lepote narave in predmetnega sveta, v skladnost klasičnih idealov in liričnost slikovitih videnj pokrajine se slikar Janez Kovačič desetletja z ljubeznijo predaja motivom, ki jih vzpodbujajo tako subtilne optične zaznave in spominske predstave kot tudi čustva, ki se prelijejo v sveže in zgovorne likovne kompozicije, ujete v prepoznaven barvit zapis in v subtilno sporočilo". Janez Kovačič, ki se pri svojem slikarskem ustvarjanju z močjo talenta, s svojo notranjo naravnanostjo, z izvrstnim poznavanjem slikarske tehnike in z izjemno občutljivo dušo drži svoje poti, je izreden kolorist, ki na slikarsko platno pretanjeno prenese lepotne narave, ki jo doživi v izredni barvni in svetlobni harmoniji. 

Več o razstavi v spletnem katalogu >>

 

V slovo prof. Zmagu Jeraju

01. 4. 2015

V slovo našemu članu, priznanemu slikarju, grafiku, fotografu in pedagogu prof. Zmagu Jeraju, ki za seboj pušča veliko nenadomestljivo vrzel. Bil je en redkih vsestranskih kulturnih ustvarjalcev, ki je ključno oblikoval slovensko likovno sceno druge polovice 20. stoletja. Za svoje delo je prejel številne nagrade in priznanja. Leta 2009 je bil dobitnik Prešernove nagrade za življenjsko delo. Pogrešali bomo njegove strokovne nasvete, neizmerno energijo in izjemno srčnost, s katero je šel skozi svoje plodno življenje

 
1 | 2 | 3 | 4 | 5 | 6 | 7 | 8 | 9 | 10 | 11 | 12 | 13 | 14 | 15 | 16 | 17 | 18 | 19 | 20 | 21 | 22 | 23 | 24 | 25 | 26 | 27 | 28 | 29 | 30 | 31 | 32 | 33 | 34 | 35 | 36 | 37 | 38 | 39 | 40 | 41 | 42

Ostale novice


Organizacija in koordinacija Majskega salona 2014 - Voda

Več>>


Tina Dobrajc in Uroš Potočnik: Svetovi v nas/ Die Welten in uns, 1.junij 2015, BV Galerija v Celovcu

Več>>


Člani ZDSLU razstavljajo v tujini

Več>>