Odprtje razstave Majski salon ZDSLU 2019 – SLIKA

10. 5. 2019

Najstarejša slovenska razstava, ki jo na ogled postavljamo od leta 1909 dalje, MAJSKI SALON ZDSLU, ki je ob enem največja in najpomembnejša razstava naših članov, je tokrat posvečena sliki osnovnega in razširjenega polja.

Majski salon ZDSLU v zadnjem obdobju pridobiva na veljavi, kar smo dokazali z razstavami preteklih dveh let, ko smo začeli sistematično vzpostavljati odnos do same likovne umetnosti in jo, skozi posamezno področje, obdelovati ločeno. Pomembno nam je bilo, da kot kuratorje povabimo umetnike same in ne zunanjih likovnih kritikov. Tako smo tudi letos razstavo zaupali umetniku. Osnutek je naredil prof. Bojan Gorenec, izbor avtorjev, ki bodo letos sodelovali na Majskem salonu, pa je zaupal mlajšim kolegom, trem dobitnikom priznanj Riharda Jakopiča, akademskim slikarjem Viktorju Berniku, Tini Dobrajc in Urošu Potočniku.

Klemen Brun
Klemen Brun: This is a man's world, 195cmx250cm, Mešana tehnika na platnu,2018

Za letošnji »Majski salon ZDSLU 2019 – SLIKA – s podnaslovom: Ali obstaja kakšna spodbuda, ki je močnejša od tistega, kar prihaja iz naše osebne domišljije?« so selektorji izbrali 114 avtorjev iz vseh devetih regionalnih društev, ki bodo razstavili po eno delo. Največja skupinska razstava članov ZDSLU tudi letos prinaša novosti, tokrat na polju slike. Kot je že rečeno, je vodja projekta in pisec uvodnega teksta v katalogu k razstavi priznani slovenski akademski slikar prof. Bojan Gorenec, dolgoletni profesor na Oddelku za slikarstvo ALUO, ki je med drugim v katalogu zapisal:

»Kot vsi vemo, je slikarstvo v zadnjih približno stopetdesetih letih doživelo vrsto sprememb in transformacij, od počasnega obračanja pozornosti od popolnega upodabljanja vid(e)nega kot norme k resničnosti slike same, k analiziranju mehanizmov slike in podobe kot druge narave, skozi katero si predstavljamo naš položaj v svetu. Pogojno rečeno je skupni jezik slikarskega predstavljanja razpadel po eni strani na vrsto osebnih govoric, po drugi pa se je vzpostavil moderni umetnostni sistem z avantgardnimi in modernističnimi gibanji, galerijami, muzeji in novimi vrstami ter oblikami šol. Načeloma je slikarstvo praksa polaganja barve, pigmentov in drugih medijev na čvrst nosilec. (Kaj se dogaja z nanešeno potezo z barvo, je posebna téma, ki je vredna posebne obravnave, ki je zanimiva z vrste vidikov.)  Običajno so slikarska sredstva odložena ali vtrta v nosilec s čopičem, uporabljajo pa se tudi različna druga orodja kot npr. lopatice in noži, gobe in krpe ter razpršila. Končna dela so pri vseh imenovana slike. Moderni umetniki so sredstva slikanja razširili z drugačnimi načini (kot je na primer kolaž – od kubizma dalje) in vključitvijo netipičnih materialov (peski, cement, slama, les, odpadni materiali …). Vse do dandanes, ko precej umetnikov »slika« z računalniškimi sredstvi. Zanimivo je, da je kljub velikemu tehnološkemu razvoju slikarstvo, ki je rezultat ročnega dela, obstalo in se močno razširilo, celo ostalo nezamenljivo. Res je, da se funkcija umetnosti znotraj človeških dejavnosti razlikuje od vseh ostalih, a potrebno je omeniti, da se slikarstvo ni izkazalo samo kot eden od medijev, temveč da stoji na presečišču, kjer inkorporira različne vplive in pomaga pri nastajanju novih zvrsti (likovne) umetnosti.

Če gledamo z vidika procesov, ki se odvijajo v umetnosti, potem se po zaključku zgodovine moderne umetnosti in po postmodernizmu dandanes likovna umetnost ne odvija več v stiku s predhodnim obdobjem, pač pa se zdi, da se istočasno (tudi zaradi učinkov interneta) odvija v stiku z vsemi obdobji in se navezuje na sloge, predmete, motive, materiale, strategije in ideje iz mnogih obdobij na umetnostno-zgodovinski šahovnici. Priče smo preusmeritvi umetniškega raziskovanja od napredovanja in razvoja k nekemu enormno razvejenemu spraševanju. Umetniki ustvarjajo iz mnogih razlogov, od povsem osebnih do sistemskih. Glede na čas, ki nam je umetnikom na razpolago, in zbranost ter poglabljanje, ki smo ju zmožni doseči, da zadostimo svoji radovednosti, dobivamo svoje mesto v skupnosti. Naslov letošnjega Majskega salona (2019) se nanaša tudi na vse te razloge, predvsem pa sugerira témo, ki skuša vsaj zastaviti vprašanje o prihodnosti slikarstva po tem, ko in če je prebavilo in preseglo vplive digitalizirane podobe. Individualne prakse so edino sredstvo, ki lahko kaj takega izkaže. Podnaslov »Tematizacija slikarske umetnosti« se ne nanaša samo na slike, pač pa tudi na prakse, ki z drugimi sredstvi govorijo o pogojih slikarstva, in podobe, ki govorijo o slikarstvu skozi njegove prispodobe in kažejo na kriterije, po katerih so udeleženci razstave izbrali svoja dela.«

Milena Gregorčič
Milena Gregorcic: Linije in transparence XII, 54 x 360 cm, akril na prosojni foliji, 2019

Komisija pa je  podala zanimivo razlago za svoj izbor in pogled na letošnji Majski salon:

»Tradicionalni Majski salon Zveze društev Slovenskih likovnih umetnikov je nastal po vzoru Pariškega soimenjaka leta 1909 in skorajda neprekinjeno predstavlja aktualno delo članov zveze društev umetnikov in umetnic. Ob pregledu prispelih reprodukcij likovnih del posameznih avtorjev in avtoric, ki so se prijavili na »Majski salon 2019« (sodelovalo je več kot 100 avtorjev), je bilo takoj očitno, da gre za izjemno pester nabor različnih umetniških hotenj. Ob poizkusu, da bi vzpostavili objektivne kriterije, po katerih bi izbirali in uvrstili posamezna umetniška dela, je postalo jasno, da je pred komisijo težko delo. Kriteriji bi morali biti zelo dinamični in hkrati ne preveč togi. Ob nekaj poizkusih izločanja posameznih likovnih del se je komisija soglasno odločila, da ubere popolnoma drugačno, radikalnejšo pot. Odločila se je za inkluzivnost in za predstavitev vseh prispelih prijav na razstavi. Odprli smo vrata vsem avtorjem in ponudili vpogled v dejansko stanje likovne produkcije članov ZDSLU. Razstava je s tem pridobila dejansko salonsko obliko vpogleda po horizontu likovnega dogajanja članov  ZDSLU. Likovnemu ustvarjalcu kot tudi gledalcu bo omogočen razgled oziroma sprehod po bližnji raznorodni ustvarjalni likovni panorami in in hkrati se bo odprl čas za samorefleksijo o svojem delu (kot avtorju) ali bivanju (kot gledalcu).

Odločitev za vključitev vseh prijavljenih avtorjev izhaja iz prepričanja, da je v trenutni klimi in času, ki ga na vseh družbenih področjih zaznamuje deljenje, izključevanje, iskanje opozicij in splošne polemike o tem, kaj nam je skupnega, totalna vključenost lahko zanimiv eksperiment. Tako ustvarjeni nasičeni ambient, z vsebinsko, formalno in kvalitativno zelo različnimi slikarskimi deli, na zanimiv in neposreden način obiskovalcem, stroki in slikarjem samim ponuja necenzurirano panoramo ustvarjalnega potenciala članov društva. Salonska postavitev je hkrati tudi referenca na zgodovino salonskih razstav v Franciji, kjer je močno vlogo igrala institucionalna potrditev umetniških del, merjenja moči, vključevanja in zavrnitve del in umetnikov ter upori zavrnjenih; na ta način smo želeli, v zelo drugačnem času, vzpodbuditi razmislek o položaju in potencialu slike in slikarjev danes. Razstava letošnjega Majskega salona ne spominja zgolj na zgodovinske salonske razstave, temveč tudi na Google image search, Pinterest in na izgled številnih drugih spletnih platform. Močno zgoščena so-postavitev med seboj zelo različnih del na razstavi nagovarja obiskovalca s formo, ki mu je blizu in zelo znana, in ga morda vzpodbudi, da premisli o sodobnosti in o vlogi slikarstva v družbi, nasičeni z informacijami, podobami in tudi z umetniškimi deli.«

Vojko Pogačar
Vojko Pogačar, Prešerna RD-111, 65 x 65 cm, akril, 2019

Kot vsako leto na Majskem salonu, smo tudi tokrat na razstavi podelili nagrade Majskega salona ZDSLU 2019: glavno nagrado, dve priznanji in še eno priznanje za mladega avtorja. Nagrajence je izbrala žirija, sestavljena iz predsednikov umetniških svetov vseh devetih regionalnih društev. Nagrado in priznanja smo slovesno podelili na odprtju razstave 15. maja 2019 v Narodnem muzeju Slovenije

Nagrajenci Majskega salona ZDSLU 2019

Milena Gregorčič: Glavna nagrada Majskega salona ZDSLU 2019 za delo Linije in transparence XII., 2019, 54x360cm


Boštjan Jurečič: Priznanje Majskega salona ZDSLU 2019 za delo BLAU, 220x320cm, 2017


Miha Štrukelj: Priznanje Majskega salona ZDSLU 2019 za delo LIZBONA, 200x140cm, 2018


Kaja Urh: Priznanje za mladega avtorja Majskega salona ZDSLU 2019 za delo On the Gravity of Species, 200x140cm, 2018

Organizator projekta »Majski salon ZDSLU 2019 – SLIKA, Ali obstaja kakšna spodbuda, ki je močnejša od tistega, kar prihaja iz naše osebne domišljije?  je ZDSLU s svojo ekipo. Pri projektu sodelujejo tudi sodelavci NARODNEGA MUZEJA SLOVENIJE METELKOVA. Sredstva za projekt je v glavnem prispevalo Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije. Kot že daljše obdobje bodo za pogostitev poskrbeli iz Hiše vina in čokolade Kunej.

 

Razstava ob 100. obletnici rojstva Alenke Gerlovič (1919 – 2010)

06. 5. 2019

Vabimo vas na odprtje INFO razstave ob 100 obletnici rojstva Alenke Gerlovič (1919 – 2010), v torek, 7. 5. 2019, ob 19. uri v Galerijo ZDSLU, Komenskega 8. Ljubljana. Na pregledni informacijski razstavi bo 6 slovenskih galerij predstavilo svoje projekte, samostojne razstave, ki so in se bodo nizale vse do jeseni po Sloveniji in izven nje.


Letos je 100. obletnica rojstva velike slikarke, pedagoginje in kulturnice akademske slikarke Alenke Gerlovič (1919 – 2010), ki je bila izjemno aktivna članica ZDSLU in je na področju likovne umetnosti in likovne pedagogike marsikje orala ledino in za seboj pustila globoke sledi. V počastitev spomina na umetnico, izredno aktivno sledilko časa, ki je prinašala v svoj likovni svet vrsto novosti na področju likovnih tehnik, kot tudi vtise iz številnih svetovnih popotovanj, ki so bogatili njene umetnine, smo v ZDSLU skupaj s šestimi galerijami po Sloveniji, s katerimi je bila avtorica tako ali drugače močneje povezana, v 7 razstavah pripravili obširnejši pregled življenja in likovnega ustvarjanja Alenke Gerlovič.

(levo): Alenka Gerlovič po prvem obisku Makedonije oktobra 1953)

Alenka Gerlovič se je rodila v Ljubljani leta 1919, vendar je do konca osnovne šole živela v Brežicah, kjer je njen oče Franjo Gerlovič do leta 1929 delal kot okrajni in kopališki zdravnik za Čateške toplice. Gimnazijo je obiskovala v Ljubljani, kamor se je družina preselila po očetovem imenovanju za ravnatelja splošne bolnišnice v Polju. Po zaključeni maturi se je leta 1937 vpisala na Akademijo za likovno umetnost v Zagrebu (smer slikarstvo, prof. V. Becić ), kjer jo je najbolj zaznamovala risba Krsta Hegedušića. Diplomirala je leta 1941. Njena sestra je bila sopranistka Vanda Gerlovič. Med vojno se je v partizanih poročila s slikarjem Vitom Globočnikom (1920-1946). Umetniško pot je začela v partizanih z grafiko. Po osvoboditvi se je študijsko izpopolnjevala v grafičnem ateljeju Johnyja Friedlaenderja v Parizu. Kasneje se je posvetila krajinskemu slikarstvu in ga poenostavila od začetnega realizma do domala abstraktne stopnje. Za njena dela so značilne stroga kompozicija, stilizacija in realni nanos barv. V zadnjem obdobju je slikala akvarele neposredno v naravi. Na belino lista je polagala kompozicije cvetočih dreves, grmov ali polj rož v svobodnih oblikah. Posebno liričnost je dosegla v slikanju Slovenskih goric in drugih ritmiziranih motivov. Med vojno je bila članica prve generacije lutkarjev Partizanskega lutkovnega gledališča, pri katerem je sodelovala kot lutkarica in scenografinja. Po vojni se je najprej zaposlila kot scenografinja v Slovenskem narodnem gledališču. Že po enem letu je začela poučevati umetnostno zgodovino na Klasični gimnaziji v Ljubljani, kjer je navduševala gimnazijce tudi za novosti modernizma. Po reorganizaciji šolstva je poučevala na osnovni šoli do upokojitve leta 1968. Uveljavila se je kot likovna pedagoginja in publicistka. Leta 1968 je izšla kjiga Likovni pouk otrok. Zanjo je prejela Levstikovo nagrado. Bila je tudi svetovna popotnica. O popotovanjih je poročala v dnevnem časopisju in prirejala potopisna predavanja. Po upokojitvi se je polno posvetila akrilnemu slikarstvu krajine in veliko razstavljala. V zadnjih letih življenja je slikala v akvarelni tehniki, kjer je prišla močno do izraza njena čutna navezanost na naravo in virtuozno obvladovanje likovnega jezika. Za likovni opus je leta 1981 prejela nagrado Prešernovega sklada. Del svojega življenja je popisala v knjigi Okruški mojega življenja. Za življenje Alenke Gerlovič je značilna velika ljubezen do vsega živega, pokončna drža aktivne slovenke in zvestoba umetniškemu poslanstvu. Dela, ki jih je avtorica podarila še začasa življenja najdemo v več muzejih in galerijah. Posavski muzej Brežice hrani donacijo akrilnih slik nastalih od leta 1969 do 1990. Galeriji Prešernovih nagrajencev je poklonila serijo akrilnih slik, Muzeju novejše zgodovine je poklonila likovno zbirko svojega moža Vita Globočnika (1920 – 1946) in svoja zgodnja dela v partizanih, Slovenskemu etnografskemu muzeju je donirala risbe, akvarele in fotografije iz Makedonskega ciklusa, Miklova hiša in Dolenjski muzej – Jakčev dom, pa hranita vsaka del didaktične likovnopedagoške zbirke. V ZDSLU pa imamo na ogled različne dokumentarne filme, ki so bili posneti za časa avtoričinega življenja na RTV Slovenija in film Dan z Alenko producentke Tatjane Pinoza.

Bivoli
Vtisi iz Makedonije: Bivoli v vodi, Prilep 6, 1953, akvarel na papirju

 

Gerlovičeva je že od začetka svoje slikarske poti ustvarjala določene arhetipe, tako na upodobitvah otokov in dolenjskih ali bohinjskih pejsažev kot na interpretacijah južnoameriških pogorij ali kitajskih riževih polj. Ob eni zadnjih umetničinih razstav v Mestni galeriji (jesen 2009) je Lev Menaše med drugim zapisal: "Gledalca bo na razstavi Alenke Gerlovič verjetno najbolj presenetila eksplozija oblik in kontrastov.«

Tehnika, na katero se je v zadnjih letih omejila, akvarel, v njenem opusu ni nova, saj je v njej ustvarjala že dolgo časa in dela tudi pokazala na več razstavah, na katerih - vsaj na ljubljanskih - pa so prevladovale krajine. Nekaj jih je mogoče videti tudi na tokratni, vendar na njej prevladujejo manjši izseki iz narave, ki bi jih lahko še najbolj preprosto označili kot "portrete" posameznega drevesa ali skupine dreves, cvetočega grma ali polja cvetov. V tem smislu je razstava dvodelna, čeprav postavitev tega ne poudarja. Prvi del sestavljajo krajine, v katerih je včasih še vedno mogoče razbrati odmeve še starejših obdobij umetničinega ustvarjanja. Čeprav tehnika ni več mešana, ampak je, kakor rečeno, enotna, so poudarjeno plastični učinki na nekaterih delih še vedno navzoči, še več pa jih zaznamuje značilno enakomerno ritmiziranje krajine, ki ga poudarjajo ponavljajoči se elementi statičnih ploskev in ploskvic. Tudi v okviru krajin pa je na razstavi mogoče opazovati očitne spremembe. Za vse je značilna svobodna oblika na belino lista položene kompozicije, kakršno Alenka Gerlovič uporablja že nekaj časa, vendar na starejših krajinah ni bila poudarjena tako zelo kakor na novejših, na katerih prevzema vlogo osnovnega.

Metka Krašovec, Angel, 1991
Iz didaktične zbirke Dolenjski muzej, Jakčev dom: Metka Krašovec, Angel, 1991, akril, platno, 54 x 65 cm
Alenka Gerlovič, Kornati v miru, 1969
Iz zbirke v Posavskem muzeju Brežice: Alenka Gerlovič, Kornati v miru, 1969, polivinil acetat na platnu, 64,5 x 99 cm

 

Odprtje razstave letošnjega nagrajenca Riharda Jakopiča 2019, akademskega slikarja Milana Eriča

15. 4. 2019

Vabimo vas na odprtje razstave letošnjega nagrajenca  Riharda Jakopiča 2019, akademskega slikarja, v torek, 16. 4. 2019, ob 19. uri v Galerijo ZDSLU, Komenskega 8. Ljubljana. Večer bo še dodatno popestril slikarjev sin, kitarist Julijan Erič. V Galeriji ZDSLU se bo s svojimi slikami iz zadnjega dvoletnega obdobje in animiranimi filmi predstavil letošnji dobitnik nagrade Riharda Jakopiča 2019 za življenjsko delo akademski slikar, ilustrator in avtor animiranih filmov Milan Erič,  ki se resnih vsakodnevnih problemov loteva na kritičen, velikokrat s humorjem opremljen in popestren način vrhunskega slikanja in risanja.

Milan Erič: Future days 2, akril na platnu,2018, triptih, 150x270cm

Avtor je v slovenskem kulturnem prostoru že desetletja eden osrednjih akterjev na presečišču različnih umetniških likovno-vizualnih praks. Je soavtor prvega celovečernega risanega filma, bil je eden izmed osrednjih akterjev slikarstva nove podobe pri nas, je pomemben ilustrator in je za svoje delo prejel številne pomembne nacionalne in mednarodne nagrade. Erič v glavnem riše s svinčnikom na papir ali s »packanjem« in polivanjem ter naključnim nanašanjem barve na likovno polje, vendar njegove risbe in tudi slike presegajo konvencionalnost izbranega medija. Kopica risb, ki je nastala za animirane filme, ga je privedla do oblikovanja velikih slikarskih celot, ki nato ob postavitvi in združevanju ter v likovni pripovedi dosežejo monumentalne dimenzije. Te instalacije slik so sestavljene iz številnih majhnih sličic, risb s humorno vsebino, ki po svoje aludirajo na Eričeve animirane filme, a so zaključene celote. Erič je izjemno duhovit in vendar obenem resen kritik sedanje družbe in današnje dobe, ki s svojim vrhunskim obvladovanje likovnega jezika in izjemno pozitivno energijo pomembno vpliva in za seboj pušča globoke sledi na področju ilustracije, risbe in  animiranega filma. V sklopu njegovega ustvarjanja so na Eriča naredili močan vtis avtorji kot so, Hinko Smrekar, na področju ilustracije, David Hockney, Ronald Kitaj, Dali in Lucian Freud pa na slikarskem področju, medtem, ko ga je k animiranemu filmu pritegnil Tone Rački. Kljub temu, da je Erič odprt za novosti, da se je vedno pripravljen učiti, ne pozna odmika od visoke kvalitete in je avtor ki je pomembno prispeval k razvoju širšega likovno vizualnega področja v Sloveniji.  

Milan Erič v Galeriji ZDSLU pred svojo sestavljeno sliko, foto: ZDSLU

Milan Erič se je rodil 1956 v Slovenj Gradcu. Leta 1979 je diplomiral je na Oddelku za slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani v letniku prof. Janeza Bernika  in leta 1981 končal slikarsko specialko na isti šoli  pri istem profesorju. Leta 1980 je prejel študentsko Prešernovo nagrado za risbo na ALU v Ljubljani. V letih 1981 in 1982 je obiskoval študij grafične specialke v letniku prof. Bogdana Borčiča. Po končanem študiju se ukvarja s slikarstvom, risanim filmom in ilustracijo.  Svoja slikarska dela in risbe predstavlja na samostojnih in skupinskih razstavah od leta 1980 v Sloveniji in tujini. Sodeluje na razstavah » Podobe-Immagini« v galeriji Loža v Kopru leta 1981 v kuratorstvu Andreja Medveda in na razstavi »Jugoslovanska in Italijanska Nova podoba v isti galeriji leta 1982. V tem času z akad. slikarjem Zonkom Čohom posnameta risani film »Poskušaj migati 2x« in zanj prejmeta nagrado »Zlata ptica« tednika Mladina ( 1983 ) in kasneje, leta 1988 tudi Zupančičevo nagrado in nagrado na mednarodnem festivalu v Stuttgartu. Leta 1986 opravi docenturo na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani in se istega leta zaposli na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo kot predavatelj za predmet Risanje na Katedri za modno oblikovanje. V letih 1988-1990 se intenzivno ukvarja s časopisno ilustracijo v tedniku Mladina in knjižno ilustracijo za založbo Mladinska knjiga. V letih 1985-1998 nastaja  animirani risani film »Socializacija bika, ki je  končan leta 1998 v soavtorstvu z akademskim slikarjem Zvonetom Čohom. Istega leta film prejme nagrado Grand prix na Festivalu slovenskega filma, leta 2000  nagrado Prešernovega sklada (2000) in nagrado za humor na festivalu animiranega filma v Stuttgartu (2001). Leta 1994 se zaposli na Oddelku  za oblikovanje n ALU v Ljubljani kot profesor za predmet Risanje in slikanje.  Leta 2006 prejme plaketo Hinka Smrekarja na 9.Slovenskem bienalu ilustracije, leta 2019 pa nagrado Hinka Smrekarja na 13.Bienalu slovenske ilustracije.

 
1 | 2 | 3 | 4 | 5 | 6 | 7 | 8 | 9 | 10 | 11 | 12 | 13 | 14 | 15 | 16 | 17 | 18 | 19 | 20 | 21 | 22 | 23 | 24 | 25 | 26 | 27 | 28 | 29 | 30 | 31 | 32 | 33 | 34 | 35 | 36 | 37 | 38 | 39 | 40 | 41 | 42 | 43 | 44 | 45 | 46 | 47 | 48 | 49 | 50 | 51 | 52 | 53 | 54 | 55 | 56 | 57 | 58

Ostale novice


Znani so prejemniki nagrad Riharda Jakopiča 2018

Več>>


Razstava Likovni svet Alenke Gerlovič. Makedonski cikel v SEM

Več>>


In Mira Veritas

Več>>