Znani so prejemniki nagrad Riharda Jakopiča 2018

09. 4. 2018

V Moderni Galeriji v Ljubljani, Cankarjeva 15, bodo 12. aprila 2018 ob 20. uri slovesno podelili največje nagrade za likovno in vizualno umetnost, nagrado in priznanji Riharda Jakopiča 2018. Letošnji dobitnik nagrade je akademski kipar Dušan Tršar,  ki je pri svojem ustvarjanju sprva izhajal iz varjene plastike človeške figure z izrazitimi poudarki na njeni konstruktivnosti in, ki je  povzdignil  barvo in svetlobo kot temeljno likovno prvino, značilno za slikarstvo, na kiparsko raven. Priznanji Riharda Jakopiča pa bodo podelili umetnikoma srednje generacije za prav posebne projekte ter dosežke na področju likovne umetnosti. Dobita jih akademska kiparka in arhitektka Polonca Lovšin in slikar Viktor Bernik. Slavnostni gost na podelitvi bo gospod mag. Igor Teršar,  direktor Direktorata za ustvarjalnost na Ministrstvu za kulturo Republike Slovenije, ki bo nagrade tudi podelil. Ustanovitelji nagrade (1969) so Zveza društev slovenskih likovnih umetnikov, ki je bila pobudnik nagrade, Akademija za likovno umetnost in oblikovanje Ljubljana, Moderna galerija; kasneje se jim je pridružilo tudi Slovensko društvo likovnih kritikov. Program bo na slovesnosti povezovala Aleksandra Saška Gruden.

Istočasno pa bo od 13. do 25. aprila v Narodnem muzeju Slovenije – Metelkova na ogled razstava letošnjih nagrajencev, prejemnikov nagrade in priznanj Riharda Jakopiča 2018.

Odbor so letos sestavljali likovni kritik Goran Milovanović, predstavnik Slovenskega društva likovnih kritikov,  kustosinja v Moderni galeriji mag. Adela Železnik, ki je bila tudi predsednica žirije,  izr. prof. mag. Marjan Gumilar, ki je bil predstavnik ALUO in akademski slikar Aleš Sedmak, kot predstavnik ZDSLU. Nagrado so člani Odbora za podelitev nagrade in priznanj Riharda Jakopiča 2018, podelili trem likovnim ustvarjalcem, ki so svoje delo posvetili slikarstvu, kiparstvu in intermedijski umetnosti ter novim medijem.

Nagrada je posvečena slikarju, impresionistu, Rihardu Jakopiču (1869–1943), ki  je bil osrednja osebnost slovenskega slikarstva v prvi polovici 20. stoletja. Denarna sredstva za nagrado zagotovi Ministrstvo za kulturo. Organizator vsakoletne slovesne podelitve nagrade in priznanj Riharda Jakopiča je Zveza društev slovenskih likovnih umetnikov v sodelovanju z Moderno galerijo.

Nagrado bodo letos podelili mag. Igor Teršar, generalni direktor direktorata za kulturo na minister za Republike Slovenije, akademski slikar Aleš Sedmak, predsednik Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov in predsednica Odbora za podelitev nagrade Riharda Jakopiča Adela Železnik.

Nekaj o dobitnikih letošnjih nagrad:

DUŠAN TRŠAR, nagrada Riharda Jakopiča 2018

DUŠAN TRŠAR se je rodil 18. januarja 1937. Otroštvo je preživel v Planini pri Rakeku. Obiskoval je Šolo za umetno obrt v Kropi, kjer se je med letoma 1952 in 1955 učil kovaške obrti. Leta 1963 je diplomiral na Oddelku za kiparstvo Akademije za likovno umetnost v Ljubljani, in nato leta 1966 končal kiparsko specialko pri prof. Borisu Kalinu. Leta 1979 je postal docent in predavatelj na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je med letoma 1989 in 1991 deloval kot dekan. Nato je postal redni profesor na Oddelku za kiparstvo, kjer je predaval do upokojitve leta 2006.

Dušan Tršar: SO VII, 1970, fluorescenčno pleksi steklo, neon, 51 x 27 x 30 cm

Do danes je razstavljal na več kot petdesetih samostojnih in številnih skupinskih razstavah doma in v tujini. Za svoje delo je prejel več pomembnih nagrad, med drugimi: Zlato ptico (1970), Župančičevo nagrado (1974), Nagrado prešernovega sklada (1978) in Zlato plaketo Univerze v Ljubljani (2003). Leta 2012 je postal častni občan občine Kostanjevica na Krki.

Tršar je pri svojem ustvarjanju sprva izhajal iz varjene plastike človeške figure z izrazitimi poudarki na njeni konstruktivnosti. Deloval je v skupini z Dragico Čadež, Dževadom Hozo in Dragom Hrvackim, po odstopu Hoza pa Tonetom Lapajnom, ki je l. 1969 umetniško dozorela, dobila izrazito novokonstruktivistično programsko osnovo in se 1970 tudi formalno ustanovila kot Neokonstruktivisti, a je po letu 1972 razpadla; tedaj se je Tršar usmeril na področje raziskovanja v okviru lumino objektov, skulptur iz prosojnih plastičnih snovi, ki največkrat osvetljene z neonskimi cevmi različnih barv, ohranjajo iluzijo figure ali krajin. Nad pleksi steklom sta postopoma prevladala žgana glina in bron, velik pomen pa ima v njegovem delu tudi risba.

Eden bistvenih poudarkov v ustvarjanju Dušana Tršarja je zagotovo povzdig barve in svetlobe kot temeljnih likovnih prvin, značilnih za slikarstvo, na kiparsko raven. Razvoj njegovega dojemanja kiparske umetnosti sovpada z razvojem kulture in igrivo opozarja na družbene spremembe. To je bilo lansko leto ob avtorjevi 80. letnici predstavljeno na retrospektivni razstavi v Galeriji Božidar Jakac Kostanjevica na Krki v sodelovanju z Galerijo Murska Sobota in Društvom likovnih umetnikov Ljubljana. V sklopu projekta je bil na razstavi v Galeriji DLUL (11. 4.-7. 5. 2017) na ogled tudi izbor Tršarjeve male plastike. Izbor del retrospektivne razstave je po zaključku razstave v Galeriji Božidar Jakac Kostanjevica na Krki gostoval v Moderni galeriji v Ljubljani (28. 9.-26.11. 2017), Galeriji Murska Sobota (16.11-30.12.2017) ter letos v Pilonovi galeriji Ajdovščina (7.2.-25.3. 2018).

 

POLONCA LOVŠIN Priznanje Riharda Jakopiča 2018

Polonca Lovšin, foto: Dejan Habicht, Moderna galerija

POLONCA LOVŠIN je rojena leta 1970 v Ljubljani. Najprej je vpisala študij arhitekture na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani in leta 1996 diplomirala, takoj zatem pa še študij kiparstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, kjer je prav tako diplomirala leta 2001 in štiri leta kasneje  na isti ustanovi še zaključila podiplomski študij kiparstva in novih medijev. Leta 2015 je  zaključila doktorski študij vizualne umetnosti, Faculty for Art and Design, Bauhaus University Weimar, Nemčija.

V svojem se delu osredotoča na samoorganizirane iniciative in alternativne oblike delovanja v arhitekturi in urbanizmu. Je soustanoviteljica društva KUD Obrat s katerim razvija večleten projekt skupnostnega vrta Onkraj gradbišča (Ljubljana, 2010-danes). Med pomembnejšimi samostojnimi predstavitvami, ki jih je pripravila v zadnjem času so Gibanje za javni govor, v organizaciji UGM Maribor (2015), Zemlja, voda, vrt , svoboda, Prepih v MSUM, Ljubljana (2015) in Elektrisierende Träume/ Electrified Dreams v Kunstverein Gera v Nemčiji (2011). Je avtorica in soavtorica številnih publikacij in dobitnica različnih štipendij, nagrad in umetniških rezidenc, med drugim nagrade zlata ptica za vizualno in intermedijsko umetnost (2010), umetniške rezidence v Wysing Arts Centru v Cambridgeu (2009) in rezidence Artslink v New Yorku in San Franciscu (2006).

Polonca Lovšin: Bodi čebela, performans, 2017

VIKTOR BERNIK -  priznanje Riharda Jakopiča 2018

Viktor Bernik, foto: Borut Krajnc

VIKTOR BERNIK, je bil rojen 25. marca 1971 v Ljubljani. Na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani je pri profesorici Metki Krašovec in profesorju Bojanu Gorencu študiral slikarstvo, kjer je leta 1998 diplomiral. Istega leta se je na isti ustanovi vpisal podiplomski študij, letni semester 2000 pa je opravil na Indiana University of Pennsylvania v Združenih državah Amerike. Leta 2001 je magistriral iz umetnosti na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost, Oddelek za slikarstvo, pri prof. Bojanu Gorencu. Študijsko je potoval po Evropi in Združenih državah Amerike, poleg tega se je udeležil številnih likovnih kolonij in delavnic tako doma kot v tujini. Predstavil se je na samostojnih razstavah v večini domačih najvidnejših galerij ter skupinskih postavitvah. Njegova dela so umeščena v številne javne in zasebne umetniške zbirke, med drugimi v Nacionalno zbirko Moderne galerije, Zbirko Mednarodnega grafičnega likovnega centra, Umetniško zbirko NLB ter na referenčne pregledne razstave slovenske sodobne umetnosti. Izhajajoč iz postulatov postmedijskega slikarstva se Bernik v svojem opusu posveča vprašanjem prostora, tako družbenega kot umetnostnega. Preizprašuje koncepte umetnostnega podobotvorja v različnih medijih, v katerih prepleta razmisleke o umetnostnih in družbenih fenomenih.

Viktor Bernik, Avtoportret, performativna instalacija, GalerijaGallery, 2017

Vsem nagrajencem iskreno čestitamo!

 

Odprtje razstave Okno k sosedu kiparke Matejke Belle in akademskega slikarja Bogdana Čobala

13. 3. 2018

Šest let že teče program v galerijskih prostorih Generalnega konzulata v Celovcu in jutri bomo odprli že 16 razstavo zapored. Na odmevnih in zanimivih razstavah se je predstavilo 32 vrhunskih slovenskih likovnih umetnikov, članov ZDSLU, kiparjev in slikarjev,  spletle so se močne vezi z umetniki avstrijske Koroške in Slovenije, prav tako pa je Generalni konzulat postal stičišče na kulturnem in političnem področju. Res smo zadovoljni, da so nam na Ministrstvu za zunanje zadeve vseskozi  pripravljeni pomagat pri odpiranju „Okna k sosedu“ in so se odločili sodelovati pri projektu.

14. marca 2018 bomo predstavili dva priznana slovenska avtorja, kiparko Matejko Belle iz Primorske in slikarja Bogdana Čobala iz Maribora. Kustosinja razstave je Olga Butinar Čeh.

Kiparka Matejka Bellè

Vse, kar daje bivanju in obstajanju kiparke Matejke Bellè smisel in vrednost, je njeno kiparjenje in ni velike razlike med njenim ustvarjanjem in osebnim življenjem; ustvarjanje je zanjo življenje in življenje je njeno ustvarjanje. Že od nekdaj se pri delu posveča izključno klesanju v kamnu, ki ga v kraškem naravnem okolju najdemo povsod in je hkrati vsestransko uporaben ter na številne načine povezan z bivanjem Kraševcev, z ljudsko stavbarsko, s kamnoseško in z umetniško dediščino ter tradicijo. Kamen je v primerjavi s človekovo zgodovino in z merili časa večen element našega planeta, je trajen in je vrsta spomina univerzuma, v katerem smo. Vstopiti v njegovo notranjost zmorejo le tisti, ki ga ljubijo in ki jim je dano prisluhniti njegovi tišini, ki znajo trdo gmoto obuditi k življenju – kiparji. Avtorica je ena naših pomembnejših kipark srednje generacije, ki z vsestransko predanostjo kiparskemu poslanstvu ter izjemni občutljivosti za notranje vibracije in strukture same tvarine – kamna, s svojimi ustvarjalnimi idejami, oplajanimi s primarnim razmišljanjem in sodobnimi impulzi, s svežino in z avtentičnostjo močno prednjači z naborom nekonvencionalnih idej. Njeni s čutnostjo in z bogato specifično čisto likovno govorico prepojeni kipi niso zgolj približki realnosti, ampak se pri njihovem nastanku sprošča v umetnici nakopičena in v genih spravljena stoletna praenergija. Ta pri sleherni skulpturi kot vulkan izbruhne na plano in zrcali njeno notranjost, ko se avtorica znova in znova preizprašuje o resnici in magiji realnega, o mitu in intimnem prestopanju meja med konkretnim in idejnim svetom. Izhaja iz okolja, kjer je že od mladih nog obdana in zaznamovana s  koprivskim sivo črnim kamnom in osredinjena predvsem na raziskovanje likovne problematike v smislu prepoznavanja človeka, njegovih simbolov in njegovih intimnih skrivnosti ter skrajnih meja v naravnih strukturah materiala.

Matejka Belle, Ma ne mi štrene mešat, 2013

Matejka Bellè se je rodila leta 1967 v Postojni. Študirala je kiparstvo na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kjer so jo poučevali profesorji Dušan Tršar, Slavko Tihec in Lujo Vodopivec. Po daljših študijskih potovanjih, ki so jo strokovno zaznamovala (v Indiji, Avstraliji, Afriki …), se trenutno posveča kiparskemu delu doma, v vasi Kopriva na Krasu, kjer živi in ustvarja. Razstavljala je na več kot 46 samostojnih razstavah doma in v tujini, prav tako pa je sodelovala na več kot 200 skupinskih razstavah (selekcionirana razstava za Majski salon 2015, 2016 …) in v mednarodnih likovnih kolonijah.

 

Bogdan Čobal: Prostorski razmiki

V procesu abstraktnega likovno-vizualnega ustvarjanja Bogdana Čobala vidimo, da sta slikarstvo in grafika dokaj enakovredni likovni zvrsti, ki ju vedno razmišljujoči avtor neprenehoma dopolnjuje s teoretskimi raziskavami, saj je tudi resen likovni teoretik in pedagog. S teorijo in svojimi dognanji polemizira v okviru lastnega ustvarjalnega procesa, ko eksperimentira z različnimi oblikami ter materiali in ko razbija standardno celovitost slikovne površine. Podaja nam kar najbolj realistično iluzijo notranjosti, vsebine in globine prostora ter s sliko, katere atmosfera nas navaja na obdobje baroka, izstopa iz ozadja. Pri samem razstavljanju si vedno prizadeva in želi, da so likovna dela vključena v prostor tako, da se z njim zlijejo in povežejo v enotno celoto. Na ustvarjalni proces se Čobal skrbno pripravi in pri tem poseže kar po računalniku, s katerim ustvari prve vtise nastajajoče umetnine, pri vsem pa uporablja še računalniško simulacijo. Tudi sicer je računalnik njegovo pogosto likovno orodje in  izrazno sredstvo. Lani je minilo 50 let od takrat, ko je prvič razstavljal po koncu študija na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, in v vsem tem obdobju je vedno iščoči avtor skrbno proučeval zakonitosti sveta, ki nas obdaja, in način, kako vanj stopiti kot umetnik. Kljub zagonetnim, že skoraj mističnim medprostorom, ki jih najdemo na njegovih slikah, ki so v glavnem zunaj klasične dimenzije »zlatega reza« in ki v svojem konceptu zapuščajo okvir slike ter ustvarjajo iluzijo vstopa likovnega dogajanja v polje zunaj nje, se ob njegovih delih počutimo kot v svetišču. Plemenita igra svetlobe in sence, barve in grafične, precizne obdelave likovne površine deluje izjemno estetsko in nas zelo hitro prepriča, da imamo pred sabo vrhunskega ustvarjalca, ki kljub ciklom, ki jim sledi, neprenehoma dodaja umetninam nova dognanja in se jih loteva vedno na drug način. Naj bo njegov opus še tako obširen, svojih slik nikoli ne pozabi, pri vsaki, ki jo je naslikal, ve za sleherno podrobnost, napako ali izboljšavo, saj so njegove kreacije pomemben del njega samega. Delovni proces pri Čobalovem ustvarjanju, novem iskanju, porajanju misli, sanj in spominov, ki naj nas ne bi bremenili, a so sestavni del našega jaza, je trajajoče dejanje, ki se lahko zavleče v daljše obdobje in traja več let, preden dozorita način  in sistem ter nastane nov artefakt ali pa avtor začne nov cikel. Samo slikanje pozneje, ki je koncentrat dolgoletnih priprav, ko je že vse premišljeno in bolj ali manj dorečeno, pa lahko da novo umetnino le v nekaj urah.

Bogdan Čobal; PROSTORSKI RAZMIKI akril na platnu 2007 /2008  100 cm x 80 cm

Bogdan Čobal se je rodil v izgnanstvu leta 1942 v Zrenjaninu v Vojvodini (v Srbiji). Slikarstvo je študiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je leta 1967 diplomiral. Zaposlen je bil v prosveti kot pedagog predmetov likovne umetnosti in likovne vzgoje ter kot izredni profesor slikanja, risanja in likovne teorije na oddelku za slikarstvo Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru. Imel je več samostojnih in skupinskih razstav doma in v tujini, je predsednik Umetniškega sveta Društva likovnih umetnikov Maribor. Živi in ustvarja v Mariboru.

 

Odprtje razstave Alenke Vidrgar "Zveneči kamni" in Igorja Banfija "Hoja po vodi"

01. 3. 2018

Vabljeni v ponedeljek, 5. marca 2018 ob 19. uri., v BV galerijo v Celovcu na odprtje razstave akademske kiparke Alenke Vidrgar in akademskega slikarja Igorja Banfija. Kustosinja razstave je Olga Butinar Čeh.

Na slikah IGORJA BANFIJA je kljub abstrahiranjem in kontemplativni poduhovljeni atmosferi, pogosto ujeta moč svetlobe Prekmurskih ravnin in magija skritega, zastrtega dogajanja v domačem kraju. Njegova ustvarjalna energija, ki je predvsem v popolnem in absolutnem posluhu za likovnost, mu omogoča, da v melanholičnem, samotnem in mističnem svetu polj, mokrišč in voda, obudi k življenju meditativno lepoto ljube krajine. Transformira in ob enem rehabilitira premočno emotivno čutenje in ga prestavlja na praktični nivo, na slikarsko površino, na kateri kljub poskusom bega v drugačno likovno poetiko, vseeno znova in znova zaključi svoj artefakt v podobni problematiki. Slikarjeve vizualne stvaritve lebdijo v brezčasnem prostoru lastne identitete, ko za vsebino likovne pripovedi ne potrebuje in ne definira niti letnih časov niti prostora, ko mu je dovolj in ga fascinira, na primer, naslikani odblesk v vodi in na glavo postavljena zrcalna slika na likovni površini.  O njegovih krajinah ne vemo drugega kot da so nedefinirane in da nas asociirajo na njegovo Prekmurje. Slikar nam zavestno dopušča  vstop v zagonetni svet svoje notranjosti, ki reflektira na likovni ploskvi pred nami. S prefinjenim stopnjevanjem minimalnega kolorita, v rjavih in sepija niansah prosojnih lazurnih nanosov na likovno površino, ki samo še stopnjujejo plemenitost ustvarjenih slik, nam Banfi dovoli dojeti naslikani prostor, ki je prepoln intimne atmosfere in od nekje nakopičene energije. Slikarjeve pridobljene bogate izkušnje in stvaritve ter način, kako se brez posebne grobosti in agresije njegova dela zlahka globoko vtisnejo v našo zavest, so znak izjemne kvalitete in tehnične usposobljenosti, neizmerne ustvarjalne nadarjenosti in popolnega obvladovanja slikarskega metjeja.

Igor Banfi: Žalost ima človeško srce, 2017, olje na platnu, 150 x 200 cm

Igor Banfi je bil rojen leta 1973 v Prekmurju, v Murski Soboti. Študiral je na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani - smer slikarstvo, kjer je leta 1997 diplomiral pri prof. Andreju Jemcu. Podiplomski študij je končal leta 2000 pod mentorstvom prof. Lojzeta Logarja. Je član Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov in Društva likovnih umetnikov Prekmurja in Prlekije. Živi in dela v Ljubljani in Murski Soboti. Zadnja leta se v slikarstvu posveča bolj poglobljenim psihološkim temam in vsebinam, ki so odblesk globoko zakoreninjenega »geus-a loci«. Sodeloval je na  številnih skupinskih in samostojnih razstavah doma in po svetu.

ALENKA VIDRGAR  že več kot tri desetletja s sledovi svojega dela na področju kiparstva zaznamuje slovenski kulturni prostor. Vseskozi je, poleg drugih materialov, po večini obdelovala in raziskovala kamen, v zadnjem obdobju pa z zvenečimi kamnitimi skulpturami aktivno orje ledino na področju kiparjenja. Neumorno iščoča avtorica trenutno prestopa meje kiparske umetnosti, ki jo preko svojih skulptur spaja z glasbo. Intenzivno raziskuje in razvija zveneče kamne, skulpture in instalacije ter tako vedno znova združuje  likovno in glasbeno umetnost, pri čemer deluje skupaj z glasbeniki Slovenskega tolkalnega projekta in skladatelji. Avtorica s svojim ustvarjanjem in z lepoto oblikovanih skulptur deli z nami harmonijo kozmičnih tonov in  ujetih glasov brezmejnih neznanih svetov. Iz kamna izvablja sporočila našega planeta v povezavi z neznanimi zvoki in zvenenjem vesolja. Lahko bi rekli, da kiparka dela glasbeni eksperiment, ko s svojimi skulpturami trči ob glasbo in jih z njo poveže. Skupaj z glasbeniki, tolkalci, je Vidrgarjeva preiskala mnoge slovenske kamnolome, da je odkrila optimalno zveneče kamne, saj  vsak ne poje in ne zveni. Za skulpture je uporabila lipiški apnenec, ki ima izjemno kakovost in primerno barvo zvoka in, ki pravilno oblikovan, lahko »da« celo tonsko lestvico. Zveneči kamni, ki jih avtorica razstavlja, so v principu različni instrumenti, litofoni (glasbila, ki temeljijo na kamnitih ploščah; so prosto nihajoče uglašene oblike iz kamna, ki so razporejene po tonskem zaporedju, nanje pa lahko igramo melodično linijo), zvonovi, harfa, ksilofon,… Samostojne skulpture iz kamna, iz katerih lahko izvabljamo zvok so zvočne skulpture.

Alenka Vidrgar: Harfa, 2016, Lipica – unito

Alenka Vidrgar akademska kiparka, magistra umetnosti se je rodila 1958. v Ljubljani. Študirala je na Pedagoški akademiji in Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je leta 1985 zaključila magistrski študij pri profesorjih Slavku Tihcu, Dragu Tršarju in dr. Tomažu Brejcu. Med študijem kiparstva, keramike, grafike in vizualnih komunikacij je raziskovala tudi medij fotografije. Po diplomi je poučevala na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo, od 1989. pa je samozaposlena v kulturi in za JSKD vodi letne kiparske delavnice v kamnolomu Lesno Brdo. Na Republiškem izpitnem centru je zunanja ocenjevalka za maturitetni predmet likovna teorija, piše pa tudi knjige za otroke; Glina, Leteča riba in Igrača zate. Je članica Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov in Društva likovnih umetnikov Ljubljana ter predsednica Sekcije ilustratorjev pri Zvezi društev slovenskih likovnih umetnikov. Doma in v tujini je postavila več javnih kiparskih del. Njena dela so v zbirki Junij, ki jo hrani Arhitekturni muzej v Ljubljani, v zbirki Kabineta slovenske fotografije v Kranju in v zbirki Moderne galerije v Ljubljani. Za svoje delo je prejela številna priznanja in nagrade.

 
1 | 2 | 3 | 4 | 5 | 6 | 7 | 8 | 9 | 10 | 11 | 12 | 13 | 14 | 15 | 16 | 17 | 18 | 19 | 20 | 21 | 22 | 23 | 24 | 25 | 26 | 27 | 28 | 29 | 30 | 31 | 32 | 33 | 34 | 35 | 36 | 37 | 38 | 39 | 40 | 41 | 42 | 43 | 44 | 45 | 46 | 47 | 48 | 49 | 50

Ostale novice


Okrožnica: oktober - december 2014

Več>>


Huiquin Wang v Pekingu

Več>>


Izjava za javnost ob podelitvi nagrade in priznanj Riharda Jakopiča 2015

Več>>