V slovo Metki Krašovec ...

25. 4. 2018

foto: Mladina

Včeraj je od nas tiho odšla ena največjih slovenskih slikark današnje dobe, članica ZDSLU, Metka Krašovec, ki je v okviru neštetih svetovnih popotovanj pripotovala do svoje »končne postaje«. Že kot srednješolka je začutila, da bo pri svojem delu zapisana likovni umetnosti – slikarstvu in grafiki, kar ji ni bil zgolj poklic, temveč poslanstvo, ki ga je vestno in skrbno izpolnjevala, gojila, raziskovala in ljubila kot del same sebe.

Metka Krašovec se je rodila leta 1941 v Ljubljani. Po diplomi na ALU je leta 1966 je absolvirala specialko za slikarstvo pri profesorju Gabrijelu Stupici in leta 1970 še specialni študij grafike pri profesorju Riku Debenjaku. V letih 1966 in 1967 je bila asistentka na oddelku za slikarstvo in grafiko na ameriški univerzi Athens v Ohiu, v letih 1974 in 1975 pa štipendistka The British Council-a na grafični specialki na Royal College of Art v Londonu. Leta 1977 je postala docentka na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, leta 1986 izredna, leta 1991 pa redna profesorica za slikarstvo in risanje. Leta 2015 je bila izvoljena za izredno članico Slovenske akademije znanosti in umetnosti v razredu za umetnost, februarja 2017 je prejela Prešernovo nagrado za življenjski opus, marca 2018 pa so ji na Univerzi na Primorskem  podelili naziv častne doktorice. 20. aprila 2018 so odprli njeno zadnjo  razstavo "Metka Krašovec in umetniki - skupinska razstava" v KIBLI PORTAL v Mariboru, na kateri se je predstavila z umetniki, ki so študirali pod njenim mentorstvom na ALUO v Ljubljani.

Vrhunska slikarka, umetnica in pedagoginja, ki se je sicer odzivala duhu časa in vklapljala v struje v sodobni umetnosti kot je popart ali novi realizem, ni nikoli sledila trendom in je vseskozi ostajala zvesta svojemu likovnemu svetu in lastni likovni govorici, ki jo je izbrusila do neslutene popolnosti. Bila je druga slovenska umetnica, ki je leta 1983, v svetu moških avtorjev, uspela in dobila najvišje državno priznanje na področju likovno vizualne umetnosti, nagrado Riharda Jakopič, ki jo od leta 1969 dalje podeljuje ZDSLU, skupaj z Moderno galerijo, ALUO in Slovenskim društvom likovnih kritikov. Slike velikih formatov, krajine iz katerih nas motrijo prečudovita ženska bitja, nam pripovedujejo zgodbe o skrivnostih, o stiskah, skrbeh in o harmoniji ter neizmerni lepoti, prav posebej pa o življenju v drugih, neznanih svetovih, so dela, ki so se zapisala v našo likovno zgodovino. Metka Krašovec  pušča za sabo globoke sledi in praznino, ki je ne bo mogel nihče zapolniti. V Zvezi društev slovenskih likovnih umetnikov je bomo pogrešali in njeno delo bo ostalo z nami tudi za prihodnje generacije umetnikov in ljubiteljev likovne umetnosti.

Olga Butinar Čeh

 

Spominska razstava ene največjih slovenskih kipark Vladimire Bratuž Furlan – Lake

16. 4. 2018

torek, 17. aprila 2018, bomo ob 19. uri v Galeriji ZDSLU slovesno odprli letošnjo spominsko razstavo ene največjih slovenskih kipark Vladimire Bratuž Furlan – Lake. ZDSLU v okviru letnega programa vselej pripravi spominsko razstavo, na kateri predstavijo priznane avtorje iz preteklih obdobij. Da se obudi utrip nekega časa, ki je za nami, da se ne zabrišejo sledi za vrhunskimi avtorji in da današnjim generacijam predstavimo vrhunce naše likovne umetnosti.

Kiparka in arhitektka Vladimira Bratuž Furlan – Laka, ki je že desetletje ni več med nami, je bila kvalitetna umetnica iz konca prejšnjega stoletja, ki ji javnost zagotovo ni posvetila dovolj pozornosti in zato želimo v okviru tokratne pregledne razstave ljubiteljem in poznavalcem umetnosti predstaviti vrhunska dela in njen odnos do kiparstva, ki je bil veliko pred dobo v kateri je živela in ustvarjala. Idejno zasnovo razstave je naredila Mojca Smerdu, predsednica Umetniškega sveta ZDSLU in predsednica Sekcije za keramiko ZDSLU (razstava je vključena med projekte v okviru mednarodnega trienala keramike UNICUM 2018). Pri razstavi, ki jo spremlja obsežnejši katalog, sta sodelovala,  poleg umetnostne zgodovinarke Judite Krivec Dragan, ki je Lako poznala, veliko z njo delala in je zato napisala uvodni tekst, še muzejski svetnik in en redkih dobrih poznavalcev kiparstva pri nas Aleksander Bassin, ki je dodal strokovni tekst in bil urednik kataloga ter kustosinja ZDSLU Olga Butinar Čeh, ki je pripravila biografski in bibliografski pregled avtoričinega življenja in delovanja.

Laka pri delu

Vladimira Bratuž Furlan – Laka je bila rojena leta 1923 v Ljubljani v meščanski družini, kjer je bil oče tovarnar, mati pa učiteljica. Leta 1929 si je družina zgradila vilo na Bleiweisovi 19 (sedaj Prešernova 21), kjer je imela Bratuževa tudi manjši atelje. Ker je imela vse večjo potrebo po delovnih prostorih, saj se je vedno več ukvarjala s kiparjenjem, je dodala ateljeju še bivalne prostore in tam delala in živela vse do konca. Pripadala je zadnji generaciji Plečnikovih učencev. Na začetku svoje umetniške poti je obiskovala kiparski tečaj pri slovenskem kiparju Francetu Goršetu. Nato je vzporedno študirala kar na dveh fakultetah, na Akademiji za likovno umetnost (kiparstvo) in na Tehniški fakulteti v Ljubljani (arhitekturo). V sklopu študija je obiskovala znamenito Plečnikovo šolo za arhitekturo, kjer si je kot priljubljena Plečnikova učenka pridobila in izbrusila občutek za prostor in detajle, obenem pa spoznala vrednost tako klasike kot domačega izročila. Istočasno je na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost, pridobivala likovno znanje pri študiju kiparstva, kjer je prišel do izraza njen pretanjen občutek za govorico materialov, predvsem pri ustvarjanju sodobnih novih oblik. Oba študija je uspešno zaključila in diplomirala leta 1950. V prvih letih po diplomi (1950–1953) je bila asistentka prof. Jožeta Plečnika na fakulteti in je zanj modelirala njegove projekte ter z njim pogosto sodelovala pri tistih delih, ki so vključevala arhitekturno plastiko, kot je npr. projekt Mesarskega mostu ljubljanskih tržnic, zlasti pa pri povojnih obeležjih NOB in nagrobnikih. V času, ko je bila asistentka  pri Plečniku, se je obenem vpisala še na kiparsko specialko, kjer se je izpopolnjevala pri priznanem kiparju Frančišku Smerduju, nespornem mojstru z nezgrešljivim občutkom za modeliranje, kar se je kasneje pogosto odražalo pri njenih skulpturah in kjer je absolvirala leta 1952. Postala je priznana kiparka, ki sodi med pionirje slovenskih ustvarjalcev zapisanih abstraktni plastiki, prav tako pa jo uvrščamo med začetnike povojnega slovenskega modernizma v kiparstvu. Leta 1953 se je poročila. Po Plečnikovi smrti (1957) se je povsem posvetila kiparstvu in uporabni umetnosti. Leta 1955 je za svoje delo v keramiki prejela Diplôme d‘honneur Cannes, Académie Internationale de la Céramique. Med letoma 1958 in 1963 je bila zunanja sodelavka tovarne hladilnega pohištva LTH Škofja Loka in med letoma 1967 in 1981 profesorica za plastično oblikovanje na Šoli za oblikovanje v Ljubljani. Področje njenega dela je bilo obsežno in pestro, saj je obsegalo tako arhitekturo, kiparstvo, keramiko in industrijsko ter unikatno oblikovanje. Bratuževa je svoj obsežni kiparski opus začela, ko je še v času študija, v začetku na skrivaj, oblikovala Plečnikov portret in morda z njim ustvarila najbolj avtentično podobo svojega učitelja, ki so ga 1951 leta postavili v preddverje ljubljanskih Križank (kjer je še danes), in ga končala, ko je sklenila krog svojega polnega bogatega delovanja in so njeno delo, portret Plečnika, izbrali za spomenik na južnem vrtu praškega gradu. Njeno življenje je ugasnilo 29. januarja 2006, tri mesece preden so sredi Prage slovesno odkrili kiparkino mladostno skulpturo.

Vladimira Bratuž Furlan - Laka: Riba, beton, Tivoli Ljubljana (1958-1959) foto: Marko Rupelj 

Judita Krivec Dragan je v svojem uvodnem tekstu v katalogu med drugim zapisala: »Laka kiparstva, celo arhitekture, ni razumela kot dejavnost z določeno nalogo, niti sredstva za spreminjanje sveta, celo vsakdanjega življenja ni ločevala od umetnosti. In prav zato je bila tako zelo posebna… Za svojo vizijo ni potrebovala velikih gest, dramatike, znala pa je prepoznati navdih in lepoto v vseh stvareh, v urbani pokrajini, neokrnjeni naravi, posebej rada je imela morje, celo v odvrženih predmetih, vejah, nenavadnih kamnih. Njena zapuščina zato niso samo številne skulpture, objekti, spomeniška plastika, portreti, med katerimi je tudi Jože Plečnik, uporabna keramika in seveda javna plastika, kjer ne moremo mimo znamenite ribe iz leta 1958, za tisti čas izjemno sodobnega pogleda na skulpturo, ki ni namenjena muzejskemu ogledovanju »ne dotikaj se«, temveč življenju – otrokom za igro.«

Vladimira Bratuž Furlan – Laka: Avtoportret, žgana glina, 1944

Aleksader Bassin pa je v katalogu med drugim tudi zapisal: Zdi se, da lahko danes, ko iščemo in hkrati dokazujemo v pretekli slovenski umetnosti odmeve oziroma odvode evropskih gibanj, z večjo zanesljivostjo prepoznamo, čemu je služil skupni nastop Lake in slikarja Dovjaka (ki mu lahko pritiče naziv neokubista; leta 1961 je obiskoval slovito Lhotovo šolo v Parizu) – namreč svojstvenemu načinu dopolnjevanja, ko je zasledovala lasten prestop v abstrakcijo, in sicer s posluhom za odkrivanje amorfne primitivne kamnite danosti v naravi – na temo obrušenih školjk (ciklus Fosili 1955–57). Zdi se, da sta ji bila Henry Moore in Hans Arp daljna, toda tudi vodilna vzgleda. Iskanje ritma, nizanje oblik v  umišljeno gibanje po prostoru, ki seže v domišljiji dlje in ki ga spet in spet povzema tudi iz narave: tu je Laka sledila abstrahirani morski motiviki, kot je valovanje v najbolj izčiščeni, komaj še prepoznavni naravni govorici, ki je v njenem kiparskem delovanju izzvenela tako v železni pločevini kot v lesu, vse to že v začetku novega šestega  desetletja,« je zapisal Bassin.

 

Znani so prejemniki nagrad Riharda Jakopiča 2018

09. 4. 2018

V Moderni Galeriji v Ljubljani, Cankarjeva 15, bodo 12. aprila 2018 ob 20. uri slovesno podelili največje nagrade za likovno in vizualno umetnost, nagrado in priznanji Riharda Jakopiča 2018. Letošnji dobitnik nagrade je akademski kipar Dušan Tršar,  ki je pri svojem ustvarjanju sprva izhajal iz varjene plastike človeške figure z izrazitimi poudarki na njeni konstruktivnosti in, ki je  povzdignil  barvo in svetlobo kot temeljno likovno prvino, značilno za slikarstvo, na kiparsko raven. Priznanji Riharda Jakopiča pa bodo podelili umetnikoma srednje generacije za prav posebne projekte ter dosežke na področju likovne umetnosti. Dobita jih akademska kiparka in arhitektka Polonca Lovšin in slikar Viktor Bernik. Slavnostni gost na podelitvi bo gospod mag. Igor Teršar,  direktor Direktorata za ustvarjalnost na Ministrstvu za kulturo Republike Slovenije, ki bo nagrade tudi podelil. Ustanovitelji nagrade (1969) so Zveza društev slovenskih likovnih umetnikov, ki je bila pobudnik nagrade, Akademija za likovno umetnost in oblikovanje Ljubljana, Moderna galerija; kasneje se jim je pridružilo tudi Slovensko društvo likovnih kritikov. Program bo na slovesnosti povezovala Aleksandra Saška Gruden.

Istočasno pa bo od 13. do 25. aprila v Narodnem muzeju Slovenije – Metelkova na ogled razstava letošnjih nagrajencev, prejemnikov nagrade in priznanj Riharda Jakopiča 2018.

Odbor so letos sestavljali likovni kritik Goran Milovanović, predstavnik Slovenskega društva likovnih kritikov,  kustosinja v Moderni galeriji mag. Adela Železnik, ki je bila tudi predsednica žirije,  izr. prof. mag. Marjan Gumilar, ki je bil predstavnik ALUO in akademski slikar Aleš Sedmak, kot predstavnik ZDSLU. Nagrado so člani Odbora za podelitev nagrade in priznanj Riharda Jakopiča 2018, podelili trem likovnim ustvarjalcem, ki so svoje delo posvetili slikarstvu, kiparstvu in intermedijski umetnosti ter novim medijem.

Nagrada je posvečena slikarju, impresionistu, Rihardu Jakopiču (1869–1943), ki  je bil osrednja osebnost slovenskega slikarstva v prvi polovici 20. stoletja. Denarna sredstva za nagrado zagotovi Ministrstvo za kulturo. Organizator vsakoletne slovesne podelitve nagrade in priznanj Riharda Jakopiča je Zveza društev slovenskih likovnih umetnikov v sodelovanju z Moderno galerijo.

Nagrado bodo letos podelili mag. Igor Teršar, generalni direktor direktorata za kulturo na minister za Republike Slovenije, akademski slikar Aleš Sedmak, predsednik Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov in predsednica Odbora za podelitev nagrade Riharda Jakopiča Adela Železnik.

Nekaj o dobitnikih letošnjih nagrad:

DUŠAN TRŠAR, nagrada Riharda Jakopiča 2018

DUŠAN TRŠAR se je rodil 18. januarja 1937. Otroštvo je preživel v Planini pri Rakeku. Obiskoval je Šolo za umetno obrt v Kropi, kjer se je med letoma 1952 in 1955 učil kovaške obrti. Leta 1963 je diplomiral na Oddelku za kiparstvo Akademije za likovno umetnost v Ljubljani, in nato leta 1966 končal kiparsko specialko pri prof. Borisu Kalinu. Leta 1979 je postal docent in predavatelj na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je med letoma 1989 in 1991 deloval kot dekan. Nato je postal redni profesor na Oddelku za kiparstvo, kjer je predaval do upokojitve leta 2006.

Dušan Tršar: SO VII, 1970, fluorescenčno pleksi steklo, neon, 51 x 27 x 30 cm

Do danes je razstavljal na več kot petdesetih samostojnih in številnih skupinskih razstavah doma in v tujini. Za svoje delo je prejel več pomembnih nagrad, med drugimi: Zlato ptico (1970), Župančičevo nagrado (1974), Nagrado prešernovega sklada (1978) in Zlato plaketo Univerze v Ljubljani (2003). Leta 2012 je postal častni občan občine Kostanjevica na Krki.

Tršar je pri svojem ustvarjanju sprva izhajal iz varjene plastike človeške figure z izrazitimi poudarki na njeni konstruktivnosti. Deloval je v skupini z Dragico Čadež, Dževadom Hozo in Dragom Hrvackim, po odstopu Hoza pa Tonetom Lapajnom, ki je l. 1969 umetniško dozorela, dobila izrazito novokonstruktivistično programsko osnovo in se 1970 tudi formalno ustanovila kot Neokonstruktivisti, a je po letu 1972 razpadla; tedaj se je Tršar usmeril na področje raziskovanja v okviru lumino objektov, skulptur iz prosojnih plastičnih snovi, ki največkrat osvetljene z neonskimi cevmi različnih barv, ohranjajo iluzijo figure ali krajin. Nad pleksi steklom sta postopoma prevladala žgana glina in bron, velik pomen pa ima v njegovem delu tudi risba.

Eden bistvenih poudarkov v ustvarjanju Dušana Tršarja je zagotovo povzdig barve in svetlobe kot temeljnih likovnih prvin, značilnih za slikarstvo, na kiparsko raven. Razvoj njegovega dojemanja kiparske umetnosti sovpada z razvojem kulture in igrivo opozarja na družbene spremembe. To je bilo lansko leto ob avtorjevi 80. letnici predstavljeno na retrospektivni razstavi v Galeriji Božidar Jakac Kostanjevica na Krki v sodelovanju z Galerijo Murska Sobota in Društvom likovnih umetnikov Ljubljana. V sklopu projekta je bil na razstavi v Galeriji DLUL (11. 4.-7. 5. 2017) na ogled tudi izbor Tršarjeve male plastike. Izbor del retrospektivne razstave je po zaključku razstave v Galeriji Božidar Jakac Kostanjevica na Krki gostoval v Moderni galeriji v Ljubljani (28. 9.-26.11. 2017), Galeriji Murska Sobota (16.11-30.12.2017) ter letos v Pilonovi galeriji Ajdovščina (7.2.-25.3. 2018).

 

POLONCA LOVŠIN Priznanje Riharda Jakopiča 2018

Polonca Lovšin, foto: Dejan Habicht, Moderna galerija

POLONCA LOVŠIN je rojena leta 1970 v Ljubljani. Najprej je vpisala študij arhitekture na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani in leta 1996 diplomirala, takoj zatem pa še študij kiparstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, kjer je prav tako diplomirala leta 2001 in štiri leta kasneje  na isti ustanovi še zaključila podiplomski študij kiparstva in novih medijev. Leta 2015 je  zaključila doktorski študij vizualne umetnosti, Faculty for Art and Design, Bauhaus University Weimar, Nemčija.

V svojem se delu osredotoča na samoorganizirane iniciative in alternativne oblike delovanja v arhitekturi in urbanizmu. Je soustanoviteljica društva KUD Obrat s katerim razvija večleten projekt skupnostnega vrta Onkraj gradbišča (Ljubljana, 2010-danes). Med pomembnejšimi samostojnimi predstavitvami, ki jih je pripravila v zadnjem času so Gibanje za javni govor, v organizaciji UGM Maribor (2015), Zemlja, voda, vrt , svoboda, Prepih v MSUM, Ljubljana (2015) in Elektrisierende Träume/ Electrified Dreams v Kunstverein Gera v Nemčiji (2011). Je avtorica in soavtorica številnih publikacij in dobitnica različnih štipendij, nagrad in umetniških rezidenc, med drugim nagrade zlata ptica za vizualno in intermedijsko umetnost (2010), umetniške rezidence v Wysing Arts Centru v Cambridgeu (2009) in rezidence Artslink v New Yorku in San Franciscu (2006).

Polonca Lovšin: Bodi čebela, performans, 2017

VIKTOR BERNIK -  priznanje Riharda Jakopiča 2018

Viktor Bernik, foto: Borut Krajnc

VIKTOR BERNIK, je bil rojen 25. marca 1971 v Ljubljani. Na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani je pri profesorici Metki Krašovec in profesorju Bojanu Gorencu študiral slikarstvo, kjer je leta 1998 diplomiral. Istega leta se je na isti ustanovi vpisal podiplomski študij, letni semester 2000 pa je opravil na Indiana University of Pennsylvania v Združenih državah Amerike. Leta 2001 je magistriral iz umetnosti na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost, Oddelek za slikarstvo, pri prof. Bojanu Gorencu. Študijsko je potoval po Evropi in Združenih državah Amerike, poleg tega se je udeležil številnih likovnih kolonij in delavnic tako doma kot v tujini. Predstavil se je na samostojnih razstavah v večini domačih najvidnejših galerij ter skupinskih postavitvah. Njegova dela so umeščena v številne javne in zasebne umetniške zbirke, med drugimi v Nacionalno zbirko Moderne galerije, Zbirko Mednarodnega grafičnega likovnega centra, Umetniško zbirko NLB ter na referenčne pregledne razstave slovenske sodobne umetnosti. Izhajajoč iz postulatov postmedijskega slikarstva se Bernik v svojem opusu posveča vprašanjem prostora, tako družbenega kot umetnostnega. Preizprašuje koncepte umetnostnega podobotvorja v različnih medijih, v katerih prepleta razmisleke o umetnostnih in družbenih fenomenih.

Viktor Bernik, Avtoportret, performativna instalacija, GalerijaGallery, 2017

Vsem nagrajencem iskreno čestitamo!

 
1 | 2 | 3 | 4 | 5 | 6 | 7 | 8 | 9 | 10 | 11 | 12 | 13 | 14 | 15 | 16 | 17 | 18 | 19 | 20 | 21 | 22 | 23 | 24 | 25 | 26 | 27 | 28 | 29 | 30 | 31 | 32 | 33 | 34 | 35 | 36 | 37 | 38 | 39 | 40 | 41 | 42 | 43 | 44 | 45 | 46 | 47 | 48 | 49 | 50 | 51 | 52

Ostale novice


Skriti Veselov vrt - shajališče umetnosti in kulture v Ljubljani

Več>>


Sprehod po Ljubljani z Anunciado Fernández de Córdova

Več>>


Žalna seja v spomin na izrednega profesorja mag. Lojzeta Logarja

Več>>