Rajko Korbar

Svetloba

15.1.2015 smo v Galeriji ZDSLU otvorili pregledno slikarsko razstavo Rajka Korbarja z naslovom Svetloba, ki smo jo pripravili v sodelovanju z KUD Sestava. Slikar in fizik Rajko Korbar se je leta 1925 rodil na Rečici pri Bledu, mladost pa je preživel na Kočni pri Jesenicah. Pred drugo svetovno vojno se je izučil za mizarja, po vojni je doštudiral fiziko v Ljubljani in postal učenec in asistent prof. Peterlina, ustanovitelja IJS in enega najpomembnejših slovenskih fizikov 20. stoletja, ki je na višku moči moral v Ameriko, njegov asistent pa s fakultete v industrijo.

Tudi v praksi je bil kmalu med vodilnimi strokovnjaki, ki so pri nas že v šestdesetih raziskovali polprevodnike in silicijeve kristale, torej tiste osnove informacijske revolucije, ki jo šele danes zares živimo ... Pripravil je raziskavo Razvoj aktivnih komponent za integrirana vezja in bil med vodilnimi strokovnimi utemeljitelji Iskre polprevodniki v Trbovljah. Nerazumevanje tedanjega okolja  za vlaganja v razvoj ga je odgnalo na Zavod RS za šolstvo, kjer je z velikim pedagoškim čutom pripravljal različne učbenike iz naravoslovja vse do upokojitve.  Rajkov slikarski talent se je pokazal že v otroštvu, saj je od svojega 12. do 14. leta sistematično ilustriral in nato tudi sam zvezal svojo prvo knjigo Atlas živali.
Kasneje ga je v njegovih slikarskih prizadevanjih spodbujal  Jaka Torkar, akademski slikar iz Javornika pri Jesenicah. V zrelih letih se je slikarsko izpopolnjeval pri Rudiju Španzlu in nato še pri Gustavu Gnamušu, profesorju na akademiji, s katerim sta v prijateljskem dialogu raziskovala ne samo odtenke, površine in globine, sevanje in žarenje barv, temveč svetlobo samo, na tisti težko ulovljivi meji med recepcijo in percepcijo, kjer se iz svetlobe poraja svet.

Abstrakcija je lahko tista skrivna vez in skupni imenovalec, ki prežema Korbarjevo delo, naj raziskuje naravo osnovnih delcev ali naravnanost podob, fiziko in metafiziko med vidnim in nevidnim. Vendar abstrakcija, čeprav jo vešče uporablja, zanj nikoli ni več kot metoda. Podobno kot Mark Rothko, ki noče biti »abstraktni«, temveč »koloristični« slikar, tudi Korbar uporablja barvo kot instrument, s pomočjo katerega doseže, da svetloba ne samo zažari na platnu, temveč zazveni v drugem. Slikarstvo tako približa raziskovanju narave, v katerem se ne zliva samo optično in akustično, analitično in sintetično, temveč sinestetično. Rajko Korbar je v osemdesetih postal samonikel, izviren in avtonomen ustvarjalec v polju mednarodnega gibanja geometrične abstrakcije in informela. Najbolj prelomno je ta naravoslovec svoje abstraktno slikarstvo prizemljil v naravi, v Dovžanovi soteski pri Tržiču, tej izjemni naravni znamenitosti z najstarejšimi geološkimi plastmi. Tektonski prelomi so oblikovna podlaga njegovih neštetih skic in mnogih velikih barvnih platen z naslovom Prelomi. Tudi drugi naslovi njegovih platen, Ištarina vrata, Večer, Sončno jutro in Izviri ..., kažejo ne samo naravoslovno, temveč tudi poetično moč, ko se avtor sprosti in pusti, da spregovori sama narava narave, ki je vedno preprosta in prosta …